Arboretum Volčji Potok

Osrednji in najbolj znani prizor iz Arboretuma je nedvomno francoski vrt. Žal mu danes manjka bistveni del, tj. dvorec. Graščinsko poslopje, ki je nekoč dopolnjevalo parkovno ureditev francoskega parka, je imelo klet, visoko pritličje in nadstropje. V visokem pritličju so bile knjižnica, jedilnica in kuhinja, najimenitnejši pa je bil salon, iz katerega je bil takrat še prost razgled na cerkev na Homškem hribu. Danes na njegovem mestu stoji le kulisa, ki nam govori o kulturni zgodovini parka in kraja Volčji Potok. Pod kuliso dvorca se razprostira oblikovani parter, ki ga je kmalu po letu 1918 po francoskih vzorih zasnoval Leo Souvan. Uporabil je preproste gradnike: pušpanove živice, trato in peščeno pot. Prizor širi mir in dostojanstvo.Diskretno ga poživljajo enoletne cvetlice, ki cvetijo v pušpanovih likih. Francoski vrt obroblja vrsta lawsonovih pacipres (Chamaecyparis lawsoniana).

02 SOUVANOVA LOKA

Rožni vrt je na sedanjem mestu v šestdesetih letih prejšnjega stoletja ustvaril Miha Ogorevc, dolgoletni direktor Arboretuma Volčji Potok. Ob poteh si je na trati zamislil po dve vrsti gred v obliki šahovnice, vse skupaj pa je obdal z zelenim okvirjem iglavcev.Nasadi vrtnic so bili leta 2002 v celoti obnovljeni in razširjeni. Na ogled je dvesto sort vrtnic. Sorte so bile izbrane tako, da nazorno prikažejo veliko pestrost svojega rodu. Tu so divji in na pol divji šipki, skupina starih, zgodovinskih vrtnic, veliki rožni grmi, zbirka sortnih rugoz (Rosa rugosa), nekaj pa je tudi popenjavk. Najštevilčnejša je skupina mnogocvetnih vrtnic (floribund), skoraj toliko pa je najžlahtnejših vrtnih rož - velecvetnih skrižanih čajevk. Sodobne smernice pri vzgoji novih sort zastopajo prekrovne vrtnice in angleške, francoske ter nemške retrovrtnice. Retrovrtnice imajo razkošne, starinsko oblikovane in lepo dišeče cvetove, a za razliko od zgodovinskih rož cvetijo od junija do jeseni. Rozarij obiskovalcem sporoča, da je vsaka vrtnica osebnost zase, s svojo zgodovino in s svojim sortnim imenom. Ljubiteljski vrtnar si lahko med cvetočimi vrtnicami izbere lepotice po svojem okusu in nato s pomočjo sortnega imena prav takšne poišče pri trgovcih.
V zelenih stenah rožnega vrta je mnogo nenavadnih iglavcev. Na zahodnem robu prevladujejo sortne tise (Taxus baccata, T. x media), paciprese (Chamaecyparis lawso­niana, Ch. pisifera, Ch. obtusa) in zahodni kleki (Thuja occidentalis). Tu raste tudi gladka cipresa (Cupressus glabra), edina vrsta iz rodu pravih cipres, ki za silo prenese hladno podnebje Volčjega Potoka. Med brini naredita najmočnejši vtis drevesasti različici kitajskega brina (Juniperus chinen­sis 'Obelisk; J. ch. 'Monarch'). Severni rob rozarija zapira vrsta rumenkastih lawsonovk (Chamaecyparis lawsoniana 'Lane'). Med bori sta v rozariju prav imenitna sibirski cemprin (Pinus sibirica) in balkanska molika (P. peuce), med smrekami pa nenavadni spački navadne smreke (Picea abies cv.).

Zgornji angleški park doživimo, ko se sprehodimo po poteh, ki tečejo skozenj. Te nas vodijo pod krivenčastimi hrasti ob vijugastem Volčjem potoku, čez travnik do senčnih smrek in mogočnih ameriških hrastov ter pod krošnjami stoletnih bukev ob robu naravnega gozda.
Nikjer drugje v Arboretumu ni mogoče tako jasno občutiti, kako majhen je človek v družbi starih dreves in kakšno dostojanstvo je v teh živih bitjih, če jih prepustimo neoviranemu, svobodnemu razvoju. Za oblikovanje rastlinskih nasadov je v Arboretumu Volčji Potok posebej dragoceno to, da se na razmeroma majhnem območju zvrsti več različnih geoloških podlag. V zgornjem angleškem parku so v globini miocenski peščenjaki, na katerih se razvijejo izrazito kisla tla. Ta omogočajo uspevanje slečem (rododendronom) in drugim kisloljubnim rastlinam. Ker je kislih tal v Sloveniji malo, so vitalni stari sleči v zgornjem angleškem parku res nekaj posebnega. Tu so nekateri visoki pet metrov in več! Ko je sredi maja največ slečev v cvetju, so prava paša za oči.

Najbolj oddaljen in naravi najbližji parkovni predel arboretuma je dolina v jelovju - jelova draga. Imenovana je po jelkah (Abies alba), ki na hladni severni legi oblikujejo svoj tip gozda na nenavadno nizki nadmorski višini.
Pestrost naravnih gozdov je na majhni površini arboretuma nekaj posebnega in dragocenega. Pri skalnjaku vodi pot skozi gorski bukov gozd, v zgornjem angleškem parku pa se bukovje na kislih tleh sreča z ostanki hrastovja. Še preden pridemo do jelovega gozda v jelovi dragi, se s poti odpre pogled na majhno zaplato borovja na kislih tleh, najslikovitejšega gozda v arboretumu. Ob poti iz jelove drage proti spodnjemu angleškemu parku je onstran ograje še obsežen log črne jelše - jelševega gozda na namočenih tleh. Sprehod skozi različne tipe gozda že sam po sebi doživljajsko bogati arboretum.
Jelovo drago so po Jegličevih načrtih preoblikovali njegovi nasledniki. Kjer se gozd sreča z odprto površino travnika, so izkopali kotanjo za jezero. Na drugi strani poti so ustvarili nasad rdečega brstičnika (Cercidiphyllum japonicum), pred ozadjem iz pacipres pa zbirko javorjev (Acer rufinerve, A. circinatum, A. cappadocicum, A. palmatum, A. ginnala).

Stari park se proti vzhodu nadaljuje v Spodnji angleški park. Ime in osnovna zasnova sta še Souvanova. Lepota tega dela arboretuma je v njegovi preprostosti. Najlepši vstop v spodnji angleški park je skozi kratki drevored kavkaških oreškarjev, od koder se prostor odpre do brez in slopnega znamenja na njegovem skrajnem koncu. Severni rob angleškega parka zapira stoletni bukov gozd, na južni strani pa stoji temno zelena stena iz kanadskih čug - pred njo je dolga greda slečev.
Tudi spodnji angleški park ima svoje vodno oko - to je jezero Otočec. Predel okoli jezera je gosteje zasajen. Poleg zbirke različnih smrek (Picea) so tu kanadske čuge (Tsuga canadensis), kleki (Thuja occidentalis, Thuja plicata) in grahasta pacipresa (Chamaecyparis pisfera 'Plumosa'). Od grmovnic so zanimivejši nepozebniki (Hamamelis) in leskovci (Corylopsis), ki cvetijo zgodaj spomladi.

V ravninskem delu Arboretuma so prostrani travniki, ki so z drevjem posajeni predvsem po zunanjih robovih. Odprt prostor je doživljajska protiutež gosto zasajenemu osrednjemu delu Arboretuma in gozdnemu zaledju. Od tod se odpirajo lepi razgledi proti Kamniškim Alpam, na vas Volčji Potok s cerkvijo svetega Ožbolta in na Homški hrib s cerkvijo Marijinega rojstva.
Ljubitelji dreves se lahko med sprehodom po zunanjem robu hujskega travnika in južnega parka poglobijo v zbirke brez (Betula), sortnih bukev (Fagus sylvatica cv.), javorjev (Acer), hrastov (Quercus), japonskih okrasnih češenj (Prunus serrulata), glogov (Crata­egus) in lip (Tilia). Sredi južnega parka je pester nasad divjih in okrasnih jablan (Malus).

Južni park deli od zahodnega parka drevored divjega kostanja. Drevored je glavna os, po kateri obiskovalci vstopajo v park. V ravni črti vodi od parkirišča in vratarnice do parternega parka.
V zahodnem parku so prireditvene površine za letne razstave in različno, široki javnosti namenjeno ponudbo. Pri rastlinah igrajo tu glavno vlogo enoletni in sezonski nasadi, ki se iz leta v leto spreminjajo.

Gozd se razprostira predvsem na hribu, na katerem najdemo tudi ruševine gradu Volčji Potok, ki ga omenja že Valvasor. Grad naj bi nastal v 13. stoletju, v 17. stoletju pa naj bi bil že ruševina. Vsekakor kraj vreden ogleda, predvsem za ljubitelje zgodb o princih in princesah.