|
Ko je človek pričel ustvarjati, je pričel svojemu svetu dodajati barve. Uporabljal je naravne materiale za barvanje živalskih kož, okraševanje školjk, perja in kosti, s pomočjo pigmentov pa je tudi risal svoje zgodbe na stene jam.
V naravi obstaja mnogo različnih rastlin in kemikalij, s katerimi lahko barvamo tkanine,volno, papir, usnje, kožo, lase in druge materiale. Ljudje so barvila pričeli uporabljati že pred več kot 6000 leti pred našim štetjem. Recepte so prenašali iz generacije v generacijo.
V stari Kitajski, Indiji, Egiptu so razvili visoke sposobnosti barvanja z naravnimi materiali. Rimski cesarji so imeli dovoljenje nositi le "škrlat", blago obarvano s škrlatno rdečo barvo, ki so jo pridobili iz polža z imenom volek. V času Rimljanov so si Pikti in Saksoni svojo kožo in lase barvali modro s silino ali oblajstjo (Isatis tinctoria). No, v današnjih kulturah pa za barvanje kože uporabljamo t.i. kozmetiko.
V srednjem veku je barvilstvo postal poklic, do katerega so gojili veliko mero spoštovanja. Zaradi razvoja tehnike in številnih umetnih barvil so žal mnoge tehnike barvanja z naravnimi barvili šle v pozabo.
Volna
Barve, pridobljene iz naravnih barvil so harmonične, imajo globino, ki je pri sintetičnih barvilih ne najdemo. Njihova "nepopolnost" daje tkaninam in ostalim materialom poseben čar. S starostjo te barve dozorijo, pridobijo bogastvo in globino. Umetne barve pa s časom obledijo, nekatere tudi popolnoma spremenijo barvo.
Barvanje je lahko tako enostavno kot tudi težavno. Zelo enostavno je z uporabo določenih postopkov pobarvati nek material. Težko pa je pridobiti določeno barvo, še težje pa reproducirati isto barvo.
Naravna barvila lahko pridobimo iz skoraj vse narave: rastlin, žuželk, polžev, mineralov, gliv, lišajev. Večino naravnih barvil najdemo v koreninah, deblih, skorji in cvetovih rastlin. Posamezna rastlina lahko daje tudi različne barve, glede na to, katere dele uporabimo.
Brezovo lubje
Kurkuma
Plodovi kaline
Odkritje Amerike je Evropi prineslo tudi nova barvila, predvsem rdeča in škrlatna. Samica neke žuželke iz Mehike vsebuje barvni agent karmin in se tako uporablja za proizvodnjo rdečih, roza in sivih odtenkov. Pri barvanju z naravnimi barvili je najteže pridobiti in ohraniti rdečo barvo, saj jo skoraj vedno sestavlja železo, katerega oksid, ko ga segrejemo, postane ubito rjave barve.
Naravna barvila lahko delimo v dve kategoriji: samostojna in komplementarna. Samostojna ali direktna barvila se kemično vežejo na vlakno brez pomoči kakršnekoli druge kemične substance. Taki primeri so indigo in nekateri lišaji. Komplementarna barvila ali razjedna barvila so tista, ki potrebujejo snov (ponavadi kovinsko sol), ki prepreči izpiranje ali bledenje barve, barvilo pa močneje veže na tkanino. Večina naravnih barvil spada v to kategorijo.
Najpogostejše uporabljene kovinske soli so bile aluminijeve in železove in to že v starem Egiptu, Indiji in Asiriji, šele kasneje so pričeli uporabljati tudi bakrove, kositrove in kromove.
Za lastno uporabo in veselje lahko obnovimo umetnost, ki jo je človek razvil že v davnih časih. Na ta način se bomo tudi približali materi naravi.
Uživajmo v barvah!
 SPLOŠNA NAVODILA ZA BARVANJE Z NARAVNIMI BARVILI
1. Z materiali ravnajmo nežno.
2. Izogibajmo se nenadnih temperaturnih sprememb v vseh stopnjah barvanja. Še posebej bodimo pozorni, kadar barvamo volno.
3. Vso količino materiala, ki jo potrebujemo za nek projekt, obarvamo naenkrat. Rastlinska barvila namreč tako variirajo, da pri naslednjem barvanju zelo težko dobimo isto barvo.
4. Delajmo v dobro prezračenem prostoru.
5. Material, ki ga želimo barvati, moramo najprej pripraviti. Operemo ga v blagem šamponu ali prašku za občutljive tkanine. Kadar je vodovodna voda trda, pri zadnjem izpiranju uporabimo še mehčalec.
6. Materiale moramo za barvanje vnaprej pripraviti tudi s pomočjo jedkalnih sredstev (le pri nekaterih barvilih to ni potrebno - kurkuma, pravi čaj, orehove lupine,...)
7. Pri uporabi jedkalnih sredstev uporabljajmo ustrezno zaščito! Po uporabi pa jih varno shranimo!
8. Med delom uporabljajmo gumijaste rokavice, še posebej kadar materiale obdelujemo z jedkalnimi sredstvi.
9. Barvno kopel pripravimo glede na recepte, ki ustrezajo posameznim rastlinam.
10. Če nam barvna kopel nekoliko povre, previdno odstranimo material, ki ga barvamo. Nato v kopel prilijemo vrelo vodo, zato da ohranjamo isti nivo barvne kopeli skozi ves proces.
11. Po barvanju moramo prvo spiranje materiala opraviti v vodi, ki ima isto temperaturo kot barvna kopel. Nadalje postopoma znižujemo temperaturo vode za spiranje.
12. Po spiranju materiale zavijemo v čisto krpo, ki absorbira odvečno vlago, material dobro stresemo in pustimo, da se posuši obešen v senci. Volne ne sušimo v sušilniku za perilo! Ko so materiali dovolj suhi, jih pokrijemo s krpo in zlikamo z likalnikom na paro. Vlakna in preja pa so uporabna že, ko so suha.
13. Za pridobitev temnejšega ali svetlejšega odtenka barve materialov lahko reguliramo količino barvnega sredstva (rastlinskega materiala) ali čas namakanja materialov v barvni kopeli. Ne pozabimo, da je material, ki je še moker, temnejše barve kot bo potem, ko bo suh.
14. Za barvanje nikoli ne uporabljamo istih posod in orodij kot jih uporabljamo za kuhanje.
15. Bodimo ustvarjalni!
 NAVADNI OREH
Navadni oreh (Juglans regia) je cenjen tako zaradi lesa kot tudi zaradi plodov.
Svež plod je zelen. Trdo orehovo lupino pokriva še sprva zelena, mesnata lupina. Le-ta kasneje porjavi in jo lahko uporabljamo za barvanje. Vsebuje namreč veliko tanina, tako kot tudi listi in rjavkasti ovoj jedrca.
V notranjosti trde lupine se nahaja z rjavo kožico obdano seme (orehovo jedrce). Vsebuje do 50 % maščobe. Orehovo olje so v srednjem veku pogosto uporabljali v slikarstvu.
BARVANJE Z OREHOVIMI LUPINAMI
Zaradi visoke vsebnosti tanina lahko z orehovimi mesnatimi lupinami barvamo materiale, ki jih prej nismo posebej obdelali s sredstvi za razjedanje. Lupine čez noč namočimo v mlačni vodi, naslednji dan pa jih 1 uro kuhamo v vodi. Precedimo in v kopel namočimo volno ali tkanino. Nato kopel "kuhamo" še kakšno uro in pustimo, da se čez noč počasi ohladi. Speremo z vodo in nazadnje še z vodo, v katero smo dodali 1 žlico kisa.
barvna kopel
KURKUMA
Kurkuma ali turmerik (Curcuma longa) je rastlina Južne Azije, ki jo najpogosteje gojijo v Indiji, Indoneziji in na Kitajskem. Spada v družino ingverjevk. V svojih rumenih korenikah vsebuje rumeno barvilo kurkumin. V prah zmlete korenike so sestavni del začimbne mešanice kari (curry). Rastlino imenujejo tudi indijski žafran.
 
Uporaba kurkume sega skoraj 4000 let v preteklost, v obdobje vedske kulture v Indiji, ko so jo uporabljali kot glavno začimbo in tudi v religiozne namene.
Kurkumo so že 600 let pr.n.št. uporabljali kot barvilo in zdravilo. Leta 1280 jo je Marko Polo opisal kot "zelenjavo z značilnostmi žafrana, čeprav to ni pravi žafran". Indonezijci so jo uporabljali za obarvanje svojih teles kot del poročnega rituala. Povsod v Aziji so jo uporabljali v zdravilne namene za zdravljenje želodčnih in jetrnih težav. Uporabljali so jo tudi zunanje, za zdravljenje ran in kot kozmetično sredstvo. V preteklosti so jo ponekod po božje častili. Kurkumo lahko uporabljamo tudi za rumeno barvanje volne, svile, bombaža, usnja in lesa.
Angleško ime za kurkumo "turmeric" izhaja iz danes sicer že zastaranega francoskega izraza terre-mérite (zaslužna, vredna zemlja), ki pa ima izvor v latinskem izrazu "terra merita", najverjetneje zaradi tega, ker zmleta kurkuma po izgledu spominja na mineralne pigmente (okra).
Rodovno ime Curcuma povezuje kurkumo z žafranom, najvažnejšo rastlino za rumeno obarvanje v starem svetu. Curcuma je latinizirana arabska beseda kurkum, ki je originalno označevala "žafran", vendar se danes uporablja le še za kurkumo. Zanimivo je, da v biblijski hebrejščini žafran imenujejo karkom. V večini sodobnih evropskih jezikov pa ime za kurkumo izhaja direktno iz latinskega rodovnega imena.
Podobnost z žafranom nakazuje tudi ime za kurkumo "indijski žafran" v večih evropskih jezikih: nemškem, hrvaškem, francoskem, turškem. Zanimivo pa je tudi to, da v Vietnamu žafran imenujejo "zahodna kurkuma", saj je v Vietnamu kurkuma domača, žafran pa tujerodna rastlina.
BARVANJE S KURKUMO
Kurkuma je eno izmed barvil, za katero materialov , ki jih želimo obarvati, ni potrebno posebej pripravljati s sredstvi za razjedanje (galun, vinski kamen). To barvilo se prime vlaken že takoj, ko jih potopimo v vodno kopel. Barvno kopel segrejemo do vrelišča (če barvamo volno, nekoliko manj) in jo nato odstavimo. Kopel naj se med občasnim mešanjem počasi ohladi. Tkanino speremo z vodo in posušimo.
barvna kopel
Če pa kurkumin prah pomešamo z bazično raztopino (pepelno vodo), se barva iz rumene spremeni v rdečo. S to mešanico obarvane tkanine se obarvajo opečno oranžno.
Pazimo, da nam kurkuma ne pade na oblačila, saj jo bomo zelo težko odstranili.
PRAVI ČAJ
Čaj je po pogostosti pitja za vodo naslednja tekočina na svetu.
Kako je čaj pomemben za Kitajce, spoznamo že iz naslednjega reka: "Bolje je biti brez hrane tri dni, kot pa brez čaja en sam dan." Kultura pitja čaja je na Kitajskem stara že več tisočletij. Posebno zapleteni so bili rituali pitja čaja na Japonskem in so potekali po točno določenih pravilih.
Rastlina, iz katere pridobivajo čaj, se imenuje čajevec. Njeno latinsko ime (Camellia sinensis) nam pove dve stvari. Najprej ugotovimo, da spada v rod kamelij. Le-ta je dobil ime po Petru Camellusu, ki je proučeval čajevec na Filipinih okrog leta 1700. Drugi del imena "sinensis" pa v latinščini naznačuje, da ima rastlina nekaj zveze s Kitajsko. Ta vrsta namreč izvira s Kitajske. Od tam se je razširila v Indijo in na Japonsko, nato v Evropo in Rusijo, v novi svet je prispela v poznem 17. stoletju.
Ljudje gojijo te rastline kot močno razvejan pritličen grm. Obiralci tako lažje ščipljejo vršičke vejic. Redno jih obirajo. Kadar nabrane liste hitro posušijo na vročini, tako pripravijo zeleni čaj. Kadar pa liste najprej fermentirajo in jih šele nato posušijo, dobijo črni čaj. Čajne pogače napravijo s stiskanjem čajnega drobirja. Prodajajo jih na Kitajskem in v Tibetu. So zelo trajne in jih je lahko prevažati.
Čaj je v Evropi izredno priljubljen med Angleži, v povprečju ga porabijo 4 kg na osebo na leto.
Kofein in teobromin sta sestavini čaja, ki poživljajoče učinkujeta na telo. V čaju je celo večji odstotek kofeina kot v kavi.
Mnogokrat zaradi čiste navade pitja čaja spregledamo njegove zdravilne lastnosti in učinke. Tradicionalni zdravilci verjamejo, da je čaj sredstvo, ki podaljšuje življenje.
BARVANJE S PRAVIM ČAJEM
S pravim čajem lahko barvamo materiale, ki jih prej nismo posebej obdelali s sredstvi za razjedanje. Skuhamo pravi čaj. Če ga uporabljamo v razsuti obliki, ga precedimo in nato v kopel namočimo volno ali tkanino. Nato kopel "kuhamo" še kakšno uro in pustimo, da se čez noč počasi ohladi. Dobro speremo z vodo in nazadnje še z vodo, v katero smo dodali 1 žlico kisa.
barvna kopel
AMURSKI PLUTOVEC
Ličje amurskega plutovca so na Japonskem že stoletja uporabljali za barvanje tkanin. Tip barvanja, imenovan "sarasa" so na Japonsko "uvozili" v 15. stoletju iz Kitajske. Japonski mojstri tekstila so novo metodo posnemali, vendar so ji dodali tudi svoje ideje. Ta tehnika se najpogosteje uporablja na bombažu in svili. Vzorci so navadno eksotični, kot npr. cvetje in ptice Perzije, Indije in Nizozemske. Blago pa so uporabljali za oblačila, premična zastiralna okna.
Blago, barvano v "sarasa" tehniki, z značilnimi eksotičnimi vzorci.
Deblo amurskega plutovca v prerezu z lepo vidno plastjo rumenega ličja.
Ličje je intenzivno rumene barve.
Skorjo drevesa najprej posušimo, nato pa jo zmeljemo ali stremo na majhne kosce. Nato jih 2-3 ure kuhamo v vodi. Ohladimo in pustimo 2-3 dni, da se barva izluži. Ličje daje živo limonovo rumeno barvo. Po enkratni potopitvi blaga v kislo jedkalno sredstvo dobimo svetlo olivno barvo, pri večkratni potopitvi pa močnejšo olivno barvo.
VELIKONOČNI PIRHI
Eno izmed vsakoletnih prijetnih spomladanskih opravil je gotovo tudi barvanje pirhov. Vsako leto želimo biti iznajdljivi in poskusiti nekaj novega. Predlagamo vam, da poskusite pobarvati pirhe z naravnimi barvili. Takšno barvanje je izredno zanimivo tudi za otroke. Na ta način lahko spoznajo nove možnosti uporabe materialov, začimb in zelenjave.
Podajamo nekaj receptov:
Material:
rdeče zelje, kurkuma, suhi luskolisti čebule ("čebulni olupki"), sveža rdeča pesa, zmleta kava, rooibos čaj.
Recept:
Primerno količino barvilnega materiala (opisano spodaj) zmešamo z 1 litrom vode in dvema žlicama belega kisa. Skupno količino barvilnih materialov prilagodimo glede na število pirhov, ki jih želimo pobarvati. Sestavine zavremo in jih počasi kuhamo pol ure. Obarvano tekočino precedimo v lonček.
Rdeče zelje: 4 skodelice nasekljanega rdečega zelja
Kurkuma: 3 jedilne žlice kurkume v prahu
Čebulni olupki: olupki 12 čebul
Rdeča pesa: 4 skodelice nasekljane surove rdeče pese
Kava: 1 liter močne črne kave
Rooibos čaj: 5 jedilnih žlic rooibos čaja
Kuhanje v barvilu:
Če želimo dobiti močnejšo barvo, jajca 30 minut kuhamo skupaj z barvilom.
Namakanje v ohlajenem barvilu:
Jajca posebej skuhamo v vodi. Takoj zatem jih potopimo v ohlajeno barvilo in jih namakamo glede na navodila v receptih, ki so podana spodaj. Namakanje v ohlajenem barvilu daje manj intenzivne barve. Če želimo, da so pirhi obarvani enakomerno, jih moramo med barvanjem vsake toliko časa obrniti.
Ko so pobarvani pirhi ohlajeni, jih namažemo s tanko plastjo masti ali olja.
|
1 |
1 |
|
|
|
|
2 |
2 |
2 |
7 |
7 |
|
3 |
3 |
3 |
8 |
8 |
|
4 |
4 |
|
9 |
9 |
|
5 |
5 |
|
10 |
10 |
|
6 |
6 |
|
11 |
11 |
1. Jajca 30 minut kuhamo v rooibos čaju.
2. Jajca 30 minut kuhamo v kurkumi.
3. Jajca 30 minut kuhamo v čebulnih olupkih.
4. Jajca 30 minut kuhamo v črni kavi.
5. Kuhana jajca 30 minut namakamo v barvilu iz čebulnih olupkov.
6. Kuhana jajca čez noč namakamo v barvilu iz rdeče pese.
7. Kuhana jajca 30 minut namakamo v barvilu iz rdečega zelja.
8. Kuhana jajca čez noč namakamo v barvilu iz rdečega zelja.
9. Kuhana jajca 30 minut namakamo v barvilu iz rdeče pese. Nato jih 1 minuto namakamo v barvilu iz rdečega zelja.
10. Kuhana jajca 30 minut namakamo v kurkumi. Nato jih 1 minuto namakamo v barvilu iz rdečega zelja.
11. Kuhana jajca 30 minut namakamo v kurkumi. Nato jih 30 minut namakamo v barvilu iz čebulnih olupkov.
|
