Galerija je v današnji podobi zasijala leta 1990. Nekdaj mračno in hladno poslopje se je po načrtih arhitekta Andreja Kemra in oblikovalca Miljenka Licula prelevila v eliten svetel prostor. V galeriji so stalno razstavljene živalske plastike, ki jih je za postavitev v tej galeriji izbral kipar Janez Boljka. V pritličju je prireditveni prostor za manjše slovesne sprejeme. Na željo mlado­poročencev tu matičar iz Kamnika sklene zakonsko zvezo.

Parkovni paviljon je novi reprezentančni videz dobil leta 1991. Med obema svetovnima vojnama je tu stala pritlična hiša, v kateri so bili nastanjeni delavci. Od opuščene stavbe je ohranjena le osnovna lupina, notranjost pa je bila s prenovo popolnoma spremenjena. Pisarne in dvorano v pritličju je do leta 2004 uporabljal Center za biotehnologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Pred paviljonom stoji v senci mogočnih lipovcev (Tilia cordata) imenitna stara kamnita miza s klopmi, ki vabijo k počitku v poletni vročini.

STARI PARK

Stari park je nastal v tesni povezavi z ne­kdanjo graščino, saj je predstavljal njeno neposredno okolico. Širi se na ravnici pod Volčjih hribom in od tu sprehajalec s po­gledi obvladuje nižje ležeči francoski vrt. Višinsko razliko med starim parkom in francoskim vrtom poudarjata dve stop­nišči: prvo, ki se spušča po obeh straneh podesta z marmorno ograjo, in drugo, še prvotno, ki od vmesne prečne poti vodi do sprehajalnih potk ob pušpanovih likih. Stopnišči ležita v osi nekdanje graščine, na vmesnem nivoju med njima pa je majhen okrogel bazenček z vodometom.

V starem parku je najmarkantnejša sku­pina stoletnih dreves nad kamnito mizo. Platani sta bili posajeni že konec 19. sto­letja, ko je Ferdinand Souvan začel ureja­ti kupljeno posest. Kasneje so dosadili še druga drevesa.

Počivališče pod platanami ima na drugi strani graščinske osi sestrsko počivališče pod divjimi kostanji (Aesculus hippocasta­num). Kostanjeva drevesa so enako stara kot platani in v njihovi senci prav tako stoji kamnita miza. Na drugi strani poti zakriva pogled na galerijo skupina starih bakrenih bukev.

JEZERO RDEČEGA JAVORJA

Volčji Potok, ki priteče čez Souvanovo loko, v parternem parku s svojo vodo napaja Jeze­ro rdečega javorja. Predelu je dal ime rdeči pahljačasti javor, ki raste ob jezerskem bregu. Nekdanji lastnik je sadiko zanj naročil v eni od dresdenskih drevesnic in jo tu posadil v začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja. Ko so drevo posadili, je veljalo za veliko redkost.

V okolici jezera raste več drugih, mlajših pahljačastih javorjev (Acer palmatum) raz­ličnih sort. Med različnimi grmovnicami pritegne pozornost Purpusovo kostničevje (Lonicera x purpusii), ki ob prebujanju po­mladi močno sladko diši.

PARTERNI PARK

Francoski vrt se onkraj obrobe iz lawsono­vih pacipres nadaljuje v park, ki ni vklenjen v strogi geometrijski red. Ker leži pod sta­rim parkom, je ta del arboretuma dobil ime parterni park. Omejen je z gabrovo živo mejo, ki predstavlja zunanji rob nekda­njega graščinskega parka. Živa meja, ki je ločevala javno pot od zasebnega vrta, je še danes ločnica, ki zaključeno celoto parter­nega parka ločuje od širšega arboretskega prostora.

Ta del arboretuma je po zasnovi dokaj raznolik. Kjer pri bazenu na zahodni stra­ni zapuščamo francoski vrt, raste skupina povešave drevnine. Tu so denimo povešavi brest (Ulmus glabra 'Pendula'), povešava iva (Salix caprea 'Pendula') in povešava leska (Corylus avellana 'Pendula'). Gre za mutira­ne rastline, ki veje nemočno spuščajo k tlom. Ker jih s semenom ni mogoče razmnožiti, drevesničarji uporabijo druge načine. Pove­šave, stebraste, barvaste in druge nenavadne različice so namreč priljubljene za okras.

Tik ob povešavih rastlinah raste široko drevo javorja negundovca (Acer negundo). Nekaj vejic z belo zelenim listjem opozarja, da gre za sorto 'Argenteovariegatum'. Ras­tlina z dvobarvnimi listi se je skoraj v celoti sprevrgla v navadno zeleno obliko, kar je prej pravilo kot izjema.

SPODNJI ANGLEŠKI PARK

Stari park se proti vzhodu nadaljuje v spod­nji angleški park. Ime in osnovna zasnova sta še Souvanova. Lepota tega dela arbo­retuma je v njegovi preprostosti. Najlepši vstop v spodnji angleški park je skozi kratki drevored kavkaških oreškarjev, od koder se prostor odpre do brez in slopnega zname­nja na njegovem skrajnem koncu. Severni rob angleškega parka zapira stoletni bukov gozd, na južni strani pa stoji temno zelena stena iz kanadskih čug - pred njo je dolga greda slečev (rododendronov).

OTOČEC

Odmaknjeno ob rob spodnjega angleškega parka leži jezero Otočec. Obkroža ga viso­ko drevje, ki zlasti poleti ustvarja drama­tično igro svetlobe in senc. Osrednji motiv jezera je otoček, čez katerega vodi pot. V plitvejšem delu jezera uspevajo sortni lok­vanji (Nyphaea cv.), skrivnostno temna gla­dina globljega dela jezera pa je zadnja leta brez rastlin.

Jezeru dajejo pečat visoke trave. Po­leg trstja (Phragmites australis), ki zaraš­ča plitvine, je tu kanela (Arundo donax), več sortnih kitajskih prstastih trstikovcev (Miscanthus sinensis) in nekaj bamubsov. Impresivni so gosti šopi vrtnega bambusa (Thamnocalamus spathaceus), elegantna je dlanasta sasa (Sasa palmata), tla pa pone­kod prekriva nizka preproga zelenoproga­stega pleioblasta (Pleioblastus viridistria­tus).

HUJSKI TRAVNIK, JUŽNI IN ZAHODNI PARK

V ravninskem delu arboretuma so prostra­ni travniki, ki so z drevjem posajeni pred­vsem po zunanjih robovih. Odprt prostor je doživljajska protiutež gosto zasajenemu osrednjemu delu arboretuma in gozdnemu zaledju. Od tod se odpirajo lepi razgledi proti Kamniškim Alpam, na vas Volčji Po­tok s cerkvijo svetega Ožbolta in na Hom­ški hrib s cerkvijo Marijinega rojstva.

Ljubitelji dreves se lahko med sprehodom po zunanjem robu hujskega travnika in juž­nega parka poglobijo v zbirke brez (Betula), sortnih bukev (Fagus sylvatica cv.), javorjev (Acer), hrastov (Quercus), japonskih okras­nih češenj (Prunus serrulata), glogov (Crata­egus) in lip (Tilia). Sredi južnega parka je pe­ster nasad divjih in okrasnih jablan (Malus).

Južni park deli od zahodnega parka dre­vored divjega kostanja. Drevored je glavna os, po kateri obiskovalci vstopajo v park. V ravni črti vodi od parkirišča in vratarnice do parternega parka. Divji kostanj (Aesculus hippocastanum) je v zadnjih letih močneje prizadet zaradi kostanjevega listnega zavr­tača, ki od znotraj izžira drevesne liste. Ker se je novi zajedalec pridružil glivični bolez­ni, ki je že prej povzročala odmiranje listne površine, so drevesa konec poletja že čisto rjava. Kljub temu ostaja divji kostanj v cvet­ju najlepše okrasno drevo v arboretumu.

SOUVANOVA LOKA

Sovanova loka leži med Velikim jezerom, starim in parternim parkom ter upravno zgradbo. Ta predel arboretuma živi v zna­menju vode. Vzdolž Volčjega potoka, ki priteče iz Velikega jezera, so zrasli gabri in jelše. Drevesa je visoko prerasel bršljan (Hedera helix), ki daje skupaj z lovorikov­ci (Prunus laurocerasus) in tisami (Taxus baccata) Souvanovi loki tudi pozimi zeleni značaj. Poleti se v rahli senci jelš razcvetijo maslenice (Hemerocallis) in hoste (Hosta). Strugo, ki se čez travnik vije proti parter­nemu parku, sta obrasla bujni šaš in drugo obvodno rastlinje.

Na vzhodni strani travnika iz tal mezi voda, ki se združuje v majhne potočke. V namočenih tleh že več deset let rastejo tise in kažejo, kako neverjetno prilagodljiva drevesna vrsta so. V Souvanovi loki pre­vladujejo tise, ki so zrasle iz semena in zato rastejo kot drevesa. Na vrtovih in parkih pa je mogoče najti mnogo okrasnih različic te lesnate rastline. Tisa se sicer v Sloveniji pojavlja samoniklo v senčnih gozdovih. Že dolgo jo je v naravi prepovedano uničevati.

ROZARIJ

Rožni vrt je na sedanjem mestu v šestdesetih letih prejšnjega stoletja ustvaril Miha Ogo­revc, dolgoletni direktor Arboretuma Volčji Potok. Ob poteh si je na trati zamislil po dve vrsti gred v obliki šahovnice, vse skupaj pa je obdal z zelenim okvirjem iglavcev.

Nasadi vrtnic so bili leta 2002 v celoti obnovljeni in razširjeni. Na ogled je dvesto sort vrtnic. Sorte so bile izbrane tako, da nazorno prikažejo veliko pestrost svojega rodu. Tu so divji in na pol divji šipki, skupi­na starih, zgodovinskih vrtnic, veliki rožni grmi, zbirka sortnih rugoz (Rosa rugosa), nekaj pa je tudi popenjavk. Najštevilčnej­ša je skupina mnogocvetnih vrtnic (flo­ribund), skoraj toliko pa je najžlahtnejših vrtnih rož - velecvetnih skrižanih čajevk. Sodobne smernice pri vzgoji novih sort za­stopajo prekrovne vrtnice in angleške, fran­coske ter nemške retrovrtnice. Retrovrtnice imajo razkošne, starinsko oblikovane in lepo dišeče cvetove, a za razliko od zgodo­vinskih rož cvetijo od junija do jeseni.

Rozarij obiskovalcem sporoča, da je vsa­ka vrtnica osebnost zase, s svojo zgodovino in s svojim sortnim imenom. Ljubiteljski vrtnar si lahko med cvetočimi vrtnicami izbere lepotice po svojem okusu in nato s pomočjo sortnega imena prav takšne po­išče pri trgovcih. V Volčjem Potoku prevla­dujejo sodobne sorte vrtnic, ki se odlikuje­jo z lepim cvetjem in z odpornostjo proti boleznim. Odpornih prekrovnih in mno­gocvetnih vrtnic namreč ni treba škropiti, da bi ostale olistane in cvetoče.

VELIKO JEZERO

Veliko jezero so že pred začetkom 19. sto­letja naredili z zajezitvijo Volčjega potoka. Sprva je služilo kot ribnik za gojenje rib. Še danes živijo v njem orjaški krapi, ki jim pa nihče več ne streže po življenju. Pozor­ni opazovalec bo v motni vodi opazil tudi okrasne zlato-bele japonske krapovce (koi) ter nekaj manjših ribjih vrst. Na bregovih se poleti rade sončijo rdečevratke, ameri­ške želve, ki so jih do nedavno prodajali kot domače ljubljenčke. Živali, ki so jih odloži­li obiskovalci, brez težav prezimijo in celo odlagajo jajca. Če pomislimo še na vodne ptice, ki tu plavajo in iščejo hrano, potem je lahko razumeti, zakaj je voda v Velikem je­zeru vedno skaljena. Rjavkasta voda pa nične moti lokvanjev, ki se na gladini Velikega jezera razcvetijo poleti. Različni so. Poleg belih z različno velikimi cvetovi uspevajo tu tudi rožnati in rdeči.

Pot ob vzhodnem bregu nas pripelje do skalnjaka za senčne rastline. Velika škrbina v pobočju je ostanek peskokopa, v katerem so v preteklosti kopali dolomitni pesek. Prav dolomitna podlaga je tista, ki daje za­hodnemu pobočju Volčjega hriba pestro naravno floro. Nikjer drugje v arboretumu ni v gozdu spomladi toliko različnih pisa­nih cvetlic! Modri jetrnik (Hepatica nobi­lis), bela podlesna vetrnica (Anemone ne­morosa), rumeno zeleno tevje (Hacquetia epipactis), pljučnik z dvobarvnimi cvetovi (Pulmonaria officinalis), rumena trobenti­ca (Primula vulgaris), vijoličasti pasji zob (Erythronium dens-canis) in druge tkejo enkratno pomladno preprogo.

ZGORNJI ANGLEŠKI PARK

Zgornji angleški park doživimo, ko se spre­hodimo po poteh, ki tečejo skozenj. Te nas vodijo pod krivenčastimi hrasti ob vijuga­stem Volčjem potoku, čez travnik do senčnih smrek in mogočnih ameriških hrastov in pod krošnjami stoletnih bukev ob robu na­ravnega gozda. Nikjer drugje v arboretumu ni mogoče tako jasno občutiti, kako majhen je človek v družbi starih dreves in kakšno do­stojanstvo je v teh živih bitjih, če jih prepusti­mo neoviranemu, svobodnemu razvoju.

Za oblikovanje rastlinskih nasadov je v Arboretumu Volčji Potok posebej dra­goceno to, da se na razmeroma majhnem območju zvrsti več različnih geoloških podlag. V zgornjem angleškem parku so v globini miocenski peščenjaki, na katerih se razvijejo izrazito kisla tla. Ta omogo­čajo uspevanje slečem (rododendronom) in drugim kisloljubnim rastlinam. Ker je kislih tal v Sloveniji malo, so vitalni stari sleči v zgornjem angleškem parku res nekaj posebnega. Tu so nekateri visoki pet me­trov in več! Ko je sredi maja največ slečev v cvetju, so prava paša za oči.

Volčji potok, ki je povsod drugod v ar­boretumu ujet v strugo, se sme na oddalje­ni ravnici zgornjega angleškega parka raz­liti čez bregove in oblikovati poplavni svet. Nedavno je bil nasut zadrževalni nasip, ki prestreže visoke vode in prepreči poplave v Souvanovi loki in parternem parku.

Najbolj oddaljen in naravi najbližji parkovni predel arboretuma je dolina v jelovju - jelova draga. Imenovana je po jelkah (Abies alba), ki na hladni severni legi oblikujejo svoj tip gozda na nenavadno nizki nadmorski višini. Jelke, med katere se vrivajo smreke, lahko od daleč prepoznamo po svetlejšem in bolj gladkem lubju ter drugačni obliki krošnje.

Pestrost naravnih gozdov je na majhni površini arboretuma nekaj posebnega in dragocenega. Pri skalnjaku vodi pot skozi gorski bukov gozd, v zgornjem angleškem parku pa se bukovje na kislih tleh sreča z ostanki hrastovja. Še preden pridemo do jelovega gozda v jelovi dragi, se s poti odpre pogled na majhno zaplato borov­ja na kislih tleh, najslikovitejšega gozda v arboretumu. Ob poti iz jelove drage proti spodnjemu angleškemu parku je onstran ograje še obsežen log črne jelše - jelševega gozda na namočenih tleh. Ta površina še ni s sprehajalnimi potmi povezana s parkom, čeprav z njo upravlja Arboretum Volčji Po­tok. Vse to so naravne gozdne združbe, ki jih je človek v preteklosti zelo malo spre­minjal. Dokazujejo, kako pestra je tu na­rava. Gozd v Volčjem Potoku ni le zaledje, na katerega je mehko pripet park. Sprehod skozi različne tipe gozda že sam po sebi do­življajsko bogati arboretum.