Ivana Kobilca (Ljubljana, 1861 - 1926)
Vrtnice, (1914 - 1926)
olje na platno, 47,5 x 41 cm
sign. d. sp.: I. Kobilca
Narodna galerija, inv. št. NG S 153

Kobilčina cvetlična tihožitja, ki prevladujejo v zadnjem slikarkinem obdobju, so harmoničen zaključek umetničinega ustvarjalnega kroga, saj so jo upodobitve cvetic zanimale že na samem začetku umetniške poti.
Sama pravi: "Cvetličnih tihožitij sem naslikala toliko, da bi jih danes najbrž ne prepoznala več za svoje. Še danes jih rada slikam, zdi se mi to polje neskončno raznovrstno in neizčrpljivo, obenem pa tako, da nudi vse mogoče pobude."
Kobilčina cvetlična tihožitja za umetnico niso bila le ateljejsko urejeni aranžmaji, ampak predvsem slike, ki so izražala umetničino psiho in značaj.
Prav v cvetličnih tihožitjih, neizčrpnemu viru slikarske inspiracije, je Kobilca dosegla barvno in čustveno sproščenost.
Besedilo: Narodna galerija

Ivana Kobilca (Ljubljana, 1861 - 1926)
Poletje, 1889–1890
olje na platno, 180 x 140 cm
sign. d. sp.: I. Kobilca
Narodna galerija, inv. št. NG S 165

Poletje je najbolj priljubljena umetnina v Narodni galeriji, ki iz leta v leto privablja velik krog mladih in starejših občudovalcev.
Veliko pripovedno sliko je Kobilca slikala dve poletji v naravi v Podbrezju, rodni vasi svoje matere. Za modele osrednje figuralne skupine so ji služili ožji družinski člani, ki jih je umestila v bujno zelenje ograjenega vrta. Pri delu si je pomagala s fotografijo, da je lahko nadaljevala in dokončala s slikanjem v ateljejskem okolju. S pripovedno natančnostjo svojega čopiča je umirila figure, zlasti otroke, ki se podrejajo kompoziciji počitniškega prizora.
S sliko Poletje se je osemindvajsetletna Kobilca predstavila svetu v pariškem Salonu in požela priznanje in občudovanje, ki se nadaljuje do današnjih dni.
Besedilo: Narodna galerija

Ivana Kobilca (Ljubljana, 1861 - 1926)
Rumene vrtnice, (1914 - 1926)
olje na platno, 46 x 58,5 cm cm
sign. d. sp.: I. Kobilca
Narodna galerija, inv. št. NG S 2787

Zgodba rumenih cvetov in rdečih mladih poganjkov

Nad cvetove šopka, v katerega so postavljene legendarne vrtnice sorte 'Maréchal Niel', se dvigajo tanki poganjki z rdečkastimi listi. To je prepoznavni znak azijskih vrtnic, ki so v Evropo prinesle več valov cvetenja v enem poletju. Maréchalovi predniki so precej dobro znani in vemo, da se izvor rumene barve cvetov in rdečih mladih poganjkov skriva nekaj kolen nazaj. Za pradeda je bila 'Maréchalu Nielu' prva rumena čajevka, ki je v Evropo prinesla tako zaželeno rumeno cvetje.
Evropa je dolga stoletja poznala rožnate, bele in rdeče vrtnice z lilastim nadihom. Rumenih in karminasto rdečih do 19. stoletja ni bilo med njimi.
Rumeno barvo je 'Maréchalu Niel' izročila vrtnica, ki so jo s Kitajske pripeljali v Anglijo leta 1824. Dali so ji znanstveno ime Rosa indica var. ochroleuca – bledo rumena bengalka. V publikaciji londonskega Vrtnarskega društva (Horticultural Society) iz leta 1826 med drugim beremo: »Cvetovi so zelo veliki, posamični, bledo žveplene barve, vrstnati, zelo dišeči; … pod vplivom vročine se odprejo na široko in dosežejo premer štirih palcev [10 cm]. Je ena od najboljših različic kitajskih rož, ki jo poznamo z vrtov. Tako zelo drugačna je od vseh drugih, da predstavlja pomembno dopolnitev naših zbirk. Videti je trdna, a dobro uspeva v steklenjaku, kjer cvetove bolje odpira kot na prostem.«
Bledo rumena – a rumena! Po rasti je bila šibka in mehkužna, zato so imeli z njo več uspeha francoski vrtnarji od angleških, ki jim je prišla prvim v roke.
'Maréchal Niel' je sejanec sorte 'Chromatella' (Coquereau, 1841), ki je hči sorte 'Lamarque' (Maréchal, 1930), ta pa križanec med 'Blush Noisette' in Rosa indica var. ochroleuca.
'Lamarque' cveti tako svetlo kot kitajska prednica in rumeno barvo si je v njegovih cvetovih lažje domišljati kot jo videti. 'Cromatella' je bledo žveplena, 'Maréchal Niel' pa je že prepričljivo rumen. Gre za nazoren primer uspešne vrtnarske selekcije.
Popenjavo rast ima 'Maréchal Niel' po vrtnicah noazetah. Noazeta 'Blush Noisette', 'Maréchal Nielova' prababica, je bila prva tržno uspešna noazeta. V njej je že bila kitajska kri, ki zmore zanesljivo pocvitati.
Vrtnarsko ime za Rosa indica var. ochroleuca je bilo 'Parks' Yellow Tea-scented China'. Nesrečnica je bila obupno šibke rasti, zmrdava in trajno nezadovoljna, tako da je zadnji primerek evropskim vrtnarjem propadel najkasneje leta 1882. Ni je več v zahodnem svetu – ali se je ohranila v kitajski domovini, pa ne vemo. Ta vrtnica je bila po svoji genetiki čajevka, čajevke imajo pa po pravilu rdeče mlade poganjke. Pa je pojasnjena še druga posebnost Kobilčinega šopka!
Besedilo: Arboretum Volčji Potok

V letu, ko Narodna galerija praznuje 100-letnico delovanja, bodo na prostem v Arboretumu Volčji Potok na ogled velike povečave slik iz Narodne galerije. V Arboretumu bomo od marca 2018 do februarja 2019 postopoma predstavljali izbrane galerijske slike, katerih vsebina ali nastanek sta povezani z večno lepoto in pomenljivostjo cvetja in žensk. Razstava na prostem bo vsak mesec obsežnejša, marca bodo predstavljene prve tri slike, vsak nadaljnji mesec pa bo prinesel dodatne nove tri umetnine. Arboretum bo živ in živahen galerijski prostor, ki bo skozi različne letne čase spreminjal razpoloženja podobam iz Narodne galerije. Več o razstavi