|
 NAVADNI OREHNavadni oreh (Juglans regia) je cenjen tako zaradi lesa kot tudi zaradi plodov.
Svež plod je zelen. Trdo orehovo lupino pokriva še sprva zelena, mesnata lupina. Le-ta kasneje porjavi in jo lahko uporabljamo za barvanje. Vsebuje namreč veliko tanina, tako kot tudi listi in rjavkasti ovoj jedrca.
Plod
V notranjosti trde lupine se nahaja z rjavo kožico obdano seme (orehovo jedrce). Vsebuje do 50 % maščobe. Orehovo olje so v srednjem veku pogosto uporabljali v slikarstvu.
BARVANJE Z OREHOVIMI LUPINAMI
Zaradi visoke vsebnosti tanina lahko z orehovimi mesnatimi lupinami barvamo materiale, ki jih prej nismo posebej obdelali s sredstvi za razjedanje. Lupine čez noč namočimo v mlačni vodi, naslednji dan pa jih 1 uro kuhamo v vodi. Precedimo in v kopel namočimo volno ali tkanino. Nato kopel »kuhamo« še kakšno uro in pustimo, da se čez noč počasi ohladi. Speremo z vodo in nazadnje še z vodo, v katero smo dodali 1 žlico kisa.
 AMURSKI PLUTOVEC Phellodendron amurense Rupr.
Drevo, ki izvira iz severovzhodne in severne Kitajske, daljnega vzhoda Rusije, iz porečja rek Ussuri in Amur, Koreje in Japonske, nam ponuja marsikatero presenečenje. Visoko je do 22 m, ima zračno krošnjo in kratko deblo. Skorja s starostjo potemni in opluteni ter globoko razpoka. Cveti junija precej po olistanju. Cvetovi so združeni v grozdaste in dlakave late. So rumenozelene barve in oddajajo močen vonj, ki privablja številne žuželke. Listi so aromatični, spodnja stran je svetlejša, ob glavni žili lahko opazimo dlačice, zgornja stran pa je temno zelena in bleščeča. V jeseni se živo rumeno obarvajo. Ima koščičaste plodove, ki so, ko dozorijo, črne barve. Dozorijo konec septembra in če jih zmečkamo med prsti, dišijo po terpentinu. Vsebujejo namreč eterično olje.
Habitus
Drevo je precej odporno, saj naravno raste po rečnih dolinah, na rečnih otokih in v gorskih gozdovih. Mraz lahko škoduje le mladim rastlinam, kasneje pa prenese zelo nizke temperature. Sicer je toploljuben, vendar dobro raste tudi rahlo zasenčen.
Ličje-živorumene barve
Njegova uporabnost v domovini je zelo velika. Les je kakovosten, lahek, srednje trd, prožen in trajen. Uporablja se predvsem za izdelavo visokokvalitetnega pohištva. Iz skorje amurskega plutovca pridobivajo pluto, ki je nekoliko manj kakovostna kot pluta pridobljena iz hrasta plutovca (Quercus suber). Prav zaradi proizvodnje plute ga ponekod v Rusiji sadijo v nasadih. Zelo zanimivo je tudi ličje, ki je živo rumene barve in ga uporabljajo za barvanje. Skorjo uporabljajo v tradicionalnem zdravilstvu, saj vsebuje nekatere alkaloide kot sta berberin in felodendrin. Ti med drugim znižujejo telesno temperaturo in pomirjajo. V času cvetenja je to drevo tudi zelo pomembna medonosna vrsta. Med amurskega plutovinarja je zelo cenjen in zdravilen.
Dišeči cvetovi
Zaradi prevelikega izkoriščanja v preteklosti, je v svojem naravnem okolju postal že zelo redek in ogrožen. Pri nas ga najdemo le redko v bogatejših rastlinskih zbirkah in parkih. V Arboretumu imamo dva, ki se nam predstavljata kot ena izmed mnogih drevesnih posebnosti iz Azije.
NEGNOJ
V Sloveniji rasteta dve vrsti negnoja: navadni (Laburnum anagyroides) in alpski (Laburnum alpinum).
Navadni negnoj je razširjen v večjem delu Slovenije, čeprav je njegova pogostost pojavljanja majhna. Alpski negnoj pa samoniklo raste v alpskem in dinarskem svetu.
Negnojevo cvetje je izredno dekorativno, obe vrsti cvetita z dvotedenskim zamikom v maju in juniju. Križanec med obema vrstama ima čudovita, bujna socvetja in ga imenujemo tudi zlati dež. V slovanskih deželah je cvetje pogosto povezano s poročnimi obredi. S cvetovi in mladimi listi lahko tkanine barvamo rumeno.
Cvet alpskega negnoja
Negnojev les je težak, trd in žilav. Uporabljajo ga v strugarstvu, umetnostnem mizarstvu, za izdelavo delov glasbil in manjših strojnih delov. Včasih so iz njegovega lesa izdelovali tudi loke. Ponekod ga zaradi čokoladno rjave obarvane jedrovine imenujejo tudi neprava ali korziška ebenovina. Gori brez dima, zato je bil pogosto uporabljen v partizanskih bolnišnicah.
V Sloveniji iz negnojevega lesa ponekod še danes izdelujejo "osovnike", držala za brusni kamen za koso. Osovnik, ki so ga uporabljale ženske, naj bi imel na spodnjem delu dve konici (na fotografiji). Moški osovnik pa je imel le eno konico, ki so jo zapičili v tla, ko so osovnik odložili.
Osovnik ali oselnik
Obe vrsti negnoja sta izredno strupeni, vsebujeta alkaloid laburnin. Najbolj strupena so semena, saj že dve do tri povzročijo bruhanje, želodčne krče, črevesne bolečine, lahko pa tudi zastoj srca. Znani so tudi primeri zastrupitve ljudi pri razžagovanju lesa. Škoduje večini domačih živali, ne pa zajcem, kozam in srnjadi. Pri ravnanju z negnojem je potrebno uporabljati rokavice!
LOVORIKOVEC (Prunus laurocerasus L.)
Ime je dobil po pravi lovoriki (Laurus nobilis) saj imata podobne, temnozelene in mesnate liste. Lovorika je sredozemska rastlina in njene aromatične liste pogosto uporabljamo v kuhinji kot začimbo (lovor). Lovorikovec pa je rastlina hribovitih območij, ki je v celoti strupena.
Lovorikovec
Rastlina običajno raste v obliki gostega, širokega grma ali manjšega drevesa. Doseže lahko višino 9 m in še precej več v širino. Večina kultivarjev je precej nižjih. Ima svetleče, 7 do 15 cm dolge, suličaste in mesnate liste, ki so na zgornji strani temno in na spodnji bledo zeleni. Pozno spomladi se razvijejo krhki, kremasto beli cvetovi na dolgih steblih. Posamezni cvetovi so 5-števni z obliko čaše. Plodovi so majhne, drobnim češnjam podobne jagode. Ko dozorijo, so temno rdeče barve. Obstaja več kot 40 poznanih kultivarjev, ki se razlikujejo po obliki listov, habitusu in karakteristikah cvetenja.
Cvetovi
Zoreči plodovi
Lovorikovec je doma v JV Evropi in SZ Aziji. V Evropi ga uporabljajo za žive meje in kot okrasno rastlino že več kot 400 let.
Najbolje uspeva na rahlo kislih tleh. Obrezujemo ga, ko odcveti. V živih mejah je bolje, da obrezujemo posamezne veje. Gre za hitro rastoč grm. Uspeva na polnem soncu, je pa tudi zelo toleranten na senčne lege.
Pozimi grmi lovorikovca s svojo temno zeleno barvo popestrijo belino vrta.
GORSKA SEKVOJA ALI MAMUTOVEC (Sequoiadendron giganteum) v Arboretumu Volčji Potok že preko 40 let
Če se v Arboretumu odpravite od upravne zgradbe proti rozariju, lahko tik pred vhodom v rozarij, s pogledom na levo, ob poti opazite nekoliko drugačnega iglavca. Drevo na prvi pogled ni kaj posebnega, vendar če ga pogledate od blizu, boste opazili na njem tablico z imenom gorska sekvoja.
Gre za drevesno vrsto, ki na svojem naravnem rastišču v Kaliforniji dosega višine do 90 m in od vseh drevesnih vrst največji lesni volumen - 1400 m3. Premeri debla so lahko orjaški in dosegajo do 9 m. V Arboretumu je bila, glede na arhivske podatke, prva gorska sekvoja posajena jeseni leta 1963. Lokacija te zasaditve ni popolnoma jasna, vendar gre za zasaditev v današnji gozdni prostor Arboretuma. Kaj se je zgodilo s tem drevesom, tudi ni znano. So pa bile dve leti kasneje, torej jeseni leta 1965, posajene še tri sadike na mesto levo od rozarija, nad staro potjo. Eno izmed dreves se je posušilo okoli leta 2000. Pravi razlog za to gre verjetno iskati v neugodni legi teh dreves, tik ob dovozni poti proti drevesnici. Gorske sekvoje oziroma mamutovci imajo še posebej občutljiv in dokaj plitev koreninski sistem, saj drobne koreninice, s katerimi iščejo vlago tik pod površino, ob stalnem pritisku na tla kaj hitro odmrejo. Poleg ceste je bil verjetno negativen vpliv tudi stalen obisk šolskih skupin in hoja množice ljudi tik pod drevesom, kjer je teh korenin največ. Kaj se je zgodilo s tretjim drevesom ni znano, po vsej verjetnosti je propadlo že prej.
Preostalo drevo pa se je kot kaže deloma prilagodilo na neugodne pogoje in v novembru 2004 smo na njem prvič opazili tudi storže. Mamutovec je enodomna in vetrocvetna vrsta. Cveti aprila in maja. Storži dozorijo na koncu drugega leta. So jajčasto oblikovani, od 5 do 9 cm dolgi in vsebujejo do 200 semen. Prvo tvorbo storžev so opazili že na rastlinah starih le 10 let, običajno pa največ storžev tvorijo v svoji reproduktivni zrelosti od 150 do 200 let. Zreli storži lahko ostanejo na drevesu ne da bi se odprli in izpustili semena, tudi do 20 let.
Mamutovec
Prvo nabiranje storžev
Nedozorel storž
Poleg izjemnih dimenzij, ki jih lahko doseže mamutovec, je to tudi ena izmed najbolj dolgoživih vrst dreves. Posamezni osebki lahko živijo tudi preko 3000 let. Starost 40 let je v primerjavi s to številko seveda zanemarljiva, ker pa gre za edino gorsko sekvojo v Arboretumu, je vsekakor drevo vredno pozornosti.
RISANI KALOPANAKS- Kalopanax pictus Thunb.Nakai.
Razširjenost:
Naravno je razširjen v SV Aziji: na Kitajskem, na Japonskem in v Koreji.
Glavne botanične značilnosti:
Listopadno drevo visoko 15 –20 m. Skorja je sivkasta, v mladosti pokrita s kratkimi in ostrimi trni s široko osnovo. Listi so široki, dolgopecljati, krpati. Imajo 5 –7 krp, robovi so fino nazobčani. Preden listi jeseni odpadejo, se obarvajo bledo rdeče. Majhni rumenkasto belkasti cvetovi se pojavijo na koncu 30-60 cm dolgih terminalnih poganjkov. Cveti poleti julija in avgusta. Majhni črni plodovi, ki zorijo v zgodnji jeseni, so hrana številnim pticam.
List in cvet
Vejica s trni
Deblo
Rastišča:
Najraje ima sončne lege in dobro odcedna tla. Uspeva tudi na bazičnih tleh. Velja za dolgoživo drevo.
Uporabnost:
Uporablja se kot drevo za odprte krajine kot so parki, golf igrišča, nasadi ob cestah, itd. Skorja in listi se uporabljajo kot insekticid. Mladi listi in mladi poganjki se uporabljajo v kitajski kuhinji. Vsi deli rastline pa se uporabljajo tudi v medicini.
Žuželke na cvetovih risanega kalopanaksa
Na njegovih cvetovih lahko v juliju in avgustu opazite množico različnih žuželk, ki se hranijo s cvetnim prahom ali pa plenijo ena drugo.
|
|
|
|
Medonosna čebela (Apis mellifera)
|
Čebeljivolkec (Philanthus triangulum)
|
|
|
|
| Poljska osa (Polistes sp.) |
Trepetalka (Vollucella zonaria) |
|
|
|
| Trepetalka (Vollucella pellucens) |
Kalnica (Eristalis tenax) |
 |
 |
| Mesarska muha (Sarcophaga sp.) |
Zlata muha (Lucilia caesar) |
|
|
|
| temnosivi čebelji volk (Trichodes favarius) |
ruski medvedek (Panaxia quadripunctaria) |
ILINOJSKA HIKORIJA- Carya illinoinensis (Wang) K.Koch
Razširjenost:
Razširjena je predvsem po dolini reke Mississippi, zahodno od južne Indiane do Illinoisa, jugovzhodne Iowe in vzhodnega Kanzasa, južno do centralnega Teksasa in vzhodno do zahodnega dela države Mississipi in Tennessee. Lokalno se pojavlja še v jugozahodnem Ohio-ju, v zvezni državi Kentucky in Alabama in pa v centralni Mehiki.
Glavne botanične značilnosti:
Je dolgoživo listopadno drevo, ki zraste od 30 do 45 m visoko. Iz sivega debla izraščajo veje, ki tvorijo nepravilno, zaobljeno krošnjo. Veje so v mladosti temno rjave in dlakave, kasneje postanejo grobe in brazdaste. Cvetovi so v obliki mačic. Mačice so v trojkah in tvorijo majhne zelene cvetove. Oprašuje se s pomočjo vetra. Ženski cvetovi se pojavijo posamično ali v skupini na koncu mladih poganjkov. Listi so ozki, koničasti in na vrhu zaokroženi z zobčkastim robom. Na zgornjem delu so rumeno zeleni, spodaj bolj bledi. Orehi so rjavi, cilindrični, prekriti s tanko luščino s štirimi krilci.
Semeniti začne pri starosti 20 let, optimalno pa semeni v starosti od 75 do 225 let. Odraslo drevo proizvede okrog 40 kg orehov letno. Semena se razširjajo po vodi, raznašajo jih veverice in ptice.
Cveti od marca do maja, kakšen teden po začetku brstenja. Orehi zorijo od septembra do oktobra. Odpad semen se začne septembra in konča v decembru.
Rastišča:
Najpogosteje raste na dobro odcednih, glinenih tleh, ki niso izpostavljena poplavam. Uspeva ob rekah na nekoliko dvignjenih platojih, na bolj poplavnih, nižjih legah ob rekah pa jo zamenja vodna hikorija (Carya aquatica).
Uporabnost:
Les se malo uporablja, le občasno za pohištvo, pode, za ročaje in kot kurivo. Široko je razširjena kot okrasno drevo, predvsem zaradi sladkih, užitnih orehov. Ti vsebujejo visok odstotek maščob in se uporabljajo za izdelovanje slaščic.
CIGAROVEC- Catalpa ovata G.Don
Razširjenost:
Najdemo ga na Kitajskem v naslednjih provincah: Anhui, Gansu, Hebei, Heilongjiang, Henan, Hubei, Jiangsu, Jilin, Liaoning, Nei Mongol, Ningxia, Qinghai, Shaanxi, Shandong, Shanxi, Sichuan in Xinjinag.
Glavne botanične značilnosti:
To drevo je visoko do 15 m. Listi so nasprotni, 6 –18 cm dolgi, široko jajčasti. Cvetovi so bledo rumeni in vijolični pri dnu, veliki 2,5 x 2 cm. Seme se razvije v dolgih, tankih strokih. Cveti maja in junija, seme v strokih se razvije od avgusta do oktobra.
Rastišča:
Raste na pobočjih večinoma 1900 –2500 m visoko; uspeva pa tudi nižje od 500 m navzgor.
Uporabnost:
Ta in drugi cigarovci so znani kot dobre medeče rastline in so v času cvetenja pomembna čebelja paša. Plodovi se uporabljajo v medicini kot diuretiki.
ROGOVILAR - Gymnocladus dioicus (L.) K.Koch
 Razširjenost:
Rogovilar je avtohton v Severni Ameriki. Razširjen je zahodno od države New York in južnega Ontarija do Kanzasa, Oklahome in proti jugu do južnega dela Arkansasa.
Glavne botanične značilnosti:
Je srednje veliko, listopadno drevo, ki zraste do 22 m visoko in 14 do 18 m v širino. Ima ovalno oblikovano krošnjo. Listi so razporejeni simetrično in so sestavljeni. Je dvodomna rastlina, cveti konec pomladi in v začetku poletja. Plodovi so v obliki velikih strokov. Semeni skozi vso zimo, semena se razširjajo le s pomočjo gravitacije. Pogosto se razmnožuje tudi s pomočjo poganjkov iz korenin. Ime rodu, ki bi ga lahko prevedli kot »gole veje«, nakazuje na zelo kratko rastno dobo rogovilarja. Je eno zadnjih dreves, ki spomladi brsti in eno prvih, ki odvržejo listje v jeseni. Raste počasi in živi do 200 let.
Rastišča:
Uspeva na odprtih, sončnih legah. Je zelo nezahteven glede tal. Raste ob robovih potokov in na blagih pobočjih.
Uporabnost:
Ima pomembne okrasne značilnosti: zanimiva zimska oblika krošnje, na kateri ostanejo plodovi. Les se malo uporablja, večinoma v mizarstvu. Indijanci (Meskwaki) so prepraženo seme uporabljali namesto kave in to navado so od njih prevzeli tudi prvi priseljenci iz Evrope. Od tod tudi njegovo ameriško ime Kentucky Coffeetree –kentakijsko kavno drevo.
TULIPANOVEC - Liriodendron tulipifera L.
Razširjenost:
Tulipanovec naravno naseljuje vzhodni del severne Amerike; najdemo ga od Vermonta, zahodno čez južni Ontario in Michigan, južno v Louisiani in vzhodno do severne Floride. Kot parkovno drevo je razširjen po vsej Evropi.
Glavne botanične značilnosti:
Tulipanovec je visoko, listnato, dolgoživo, listopadno drevo. Listi so izmenjajoči z značilno obliko tulipana. V naravnih sestojih je tulipanovec eno najvišjih dreves. Zraste do 61 m visoko in v obsegu preko 3 m. Cvetovi so podobni tulipanom v velikosti in obliki. Plodovi so koničaste strukture, sestavljene iz večih krilatih semen na osrednjem steblu.
Cveti od aprila do junija; semena zorijo od avgusta do konca oktobra. Vrh distribucije oz. razširjanja semen je od oktobra do novembra, nekatera semena pa odpadejo šele marca.
Tulipanovec oprašujejo v glavnem žuželke. Prvič semeni pri starosti 15 do 20 let in nato vsako leto, tudi 200 let. Obilno semenenje odtehta slabo kaljivost semen (5 –20%). Semena se prenašajo tudi z vetrom in sicer 4 do 5-kratno razdaljo višine starševskega drevesa daleč. Semena rabijo mrzlo stratifikacijsko obdobje. Do germinacije pride, ko semena ostanejo konstantno vlažna nekaj tednov. Do kalitve najraje pride na mineralnih tleh ali na dobro predelanih humoznih tleh.
Tulipanovec po obrezovanju ali požaru odganja iz spečih popkov ob vrhu koreninske krone. To odganjanje iz spečih popkov se s starostjo zmanjšuje, ker postaja skorja predebela, da bi popki prodrli skozi. V začetku taki poganjki iz panja rastejo hitreje kot nove mlade rastline, vendar po 25 do 35 letih semenjaki prerastejo panjevce.
Rastišča:
Najbolje raste na severnih ali vzhodnih legah, blago nagnjenih pobočjih in zaščitenih legah ter na globokih, dobro vlažnih in odcednih tleh z rahlo strukturo. Raste v različnih klimatskih pogojih zaradi svoje velike geografske razširjenosti. Povprečna količina padavin varira od 760-2030 mm, število dni brez mraza (T nad 0°C) od 150 do 310. Raste tik ob morju na Floridi pa do nadmorske višine 1364 m v Apalačih. Je svetloljubna, pionirska vrsta, ki pogosto naseli odprte površine.
Uporabnost:
Les se uporablja kot gradbeni les in kot vezan les. Uporablja se tudi v pohištveni industriji. Velika je njegova okrasna vrednost, ki je cenjena že od leta 1663. Tulipanom podobni cvetovi in listi so zelo estetski in drevo se pogosto sadi v parkih in večjih vrtovih. Cvetovi so tudi pomembni zaradi proizvodnje nektarja in so v času cvetenja polni čebel in drugih žuželk. Cvetovi 20-letne rastline proizvedejo dovolj nektarja za proizvodnjo 1,8 kg medu.
METASEKVOJA - Metasequoia glyptostroboides Hu.,W.C. Cheng
Razširjenost:
Kitajska. Odkril jo je kitajski gozdar Gan Duo v bližini Sichuan - Hubei - ske meje leta 1944, mogoče kakšno leto ali dve prej. Raste predvsem v severozahodnem delu province Hunan, vzhodnem delu province Sichuan in severozahodnem delu province Hubei. Iz kraja Modaoqi, kjer je bila odkrita, so razširili semena po vsem svetu in danes jo najdemo pogosto kot parkovno drevo. V naravnem okolju je ogrožena zaradi degradacije habitatov in se le slabo pomlajuje.
Glavne botanične značilnosti:
Drevo, visoko do 50 m, z deblom, ki se oži proti vrhu. Krošnja je v mladosti konična, v starosti pa drevo razvije široko zaobljeno krošnjo. Skorja je rdečkasto rjave barve v mladosti, kasneje postaja temnejša, bolj siva in se lušči v dolgih ozkih trakovih. Brsti so nasprotni, običajno v parih, občasno samostojno med vejicami. Iglice so ploske, ravne ali rahlo ukrivljene, dolge do 12 mm in 1,6 mm široke. Na mlajših drevesih ali sejancih so običajno veliko daljše tudi do 64 mm. V jeseni se obarvajo rdečkasto rjavo, preden odpadejo skupaj s poganjkom. Moški cvetovi so jajčasti, do 5 mm dolgi, ženski so kratko cilindrični, dolgi 20 - 25 mm, rastejo terminalno, samostojno in nekoliko povešajoče. Cveti maja. Storžki so ovalni z zaobljenim vrhom. Izraščajo na dolgih pecljih. Sprva so zeleni in rastejo pokončno, ko zorijo, so rjavi in visijo navzdol.
Rastišča:
Raste na globokih, vlažnih do mokrih, bogatih tleh. Občutljiva je na pozne pozebe. Je polsenčna vrsta.
Uporabnost:
Razširjena je kot okrasno in parkovno drevo.
MOČVIRSKA CIPRESA - Taxodium distichum L.
Razširjenost:
Močvirska cipresa raste v SV delu ZDA po atlantski obalni planoti, od južnega Delawareja do južne Floride, zahodno ob obali do jugovzhodnega dela Teksasa skoraj do meje z Mehiko. V notranjosti raste ob rekah in potokih jugovzhodnih držav ZDA in severno v dolini Mississippija do JV Oklahome, JV Missourija, J Illinoisa in JZ Indiane. Razširjena je tudi po parkih in vrtovih v Evropi.
Glavne botanične značilnosti:
Je velik, listopaden iglavec, ki pogosto zraste od 30 - 37 m v višino. Je počasi rastoča in zelo dolgoživa vrsta. Znani so primerki s starostjo do 1200 let. V gozdu ima tipično široko, nepravilno krošnjo, pogosto ovito in prekrito z različnimi mahovi. Debla starejših dreves so masivna in se ožijo proti vrhu. Skorja je običajno precej tanka in vlaknata. Iglice so 1-2 cm dolge, ploske, mehke in svetlozelene. Rastejo izmenjajoče na obe strani poganjkov. Razvije tako glavno korenino kot horizontalne korenine, ki rastejo tik pod površino in zrastejo od 6 - 15 m daleč od drevesa. Posebnost so kolenčasti izrastki močvirskih cipres. Začnejo se kot majhne zadebeline na zgornjem delu horizontalnih korenin in kasneje zrastejo višje nad vodo in blato in zagotavljajo dodatno oporo. Zrastejo od 0,3 do 3,7 m visoko odvisno od gladine vode.
Semeni vsako leto, boljša semenska leta se pojavijo v intervalu treh let. Zaradi velikih semen in relativno majhnih krilc, veter ne raznaša semen. Semena se širijo s poplavnimi vodami ob strugah rek in potokov. 1-3 mesece po semenitvi potrebujejo semena veliko vlage za germinacijo. Cvetni popki močvirske ciprese se razvijejo pozno decembra ali v začetku januarja. Cveti marca in aprila, plodovi zorijo od oktobra do decembra.
Rastišča:
Močvirska cipresa je omejena na zelo mokra tla, sestavljena iz mulja, glin ali finega peska in s stalno prisotnostjo vode. Naravno raste na ravnicah v nadmorski višini od 30 pa do 150 m.
Uporabnost:
Les je zelo odporen proti razkrajanju in je zato zelo uporaben. Uporablja se v gradbeništvu, za ograje, dele ladij, za vrata, pode in notranjo opremo. Sadi se kot vrsta tolerantna za vodo ter tudi kot okrasna vrsta ob potokih, rekah in cestah.
|
|
