Želve

Home

ŽELVE

V Sloveniji v naravnem okolju živita dve vrsti želv: v sladkih vodah močvirska sklednica in v morju glavata kareta. Od kar so se kot hišni ljubljenčki začele pojavljati želve rdečevratke, tudi te prepogosto najdemo v bajerjih, jezercih, mlakah in drugih vodnih telesih, kamor jih neodgovorno odvržejo lastniki, ko se jih naveličajo.

Delavnice 2009 >>

Močvirska sklednica

Naša edina sladkovodna želva je sklednica (Emys orbicularis), ki prebiva v stoječih ali počasi tekočih voda (npr. Ljubljansko barje). Je izredno previdna želva, zato se že ob najmanjšem šumu skrije v vodo. Prehranjuje se s paglavci, drugimi nevretenčarji in rastlinami. Jajca odlaga na kopnem v zemljo, iz njih pa se šele spomladi izvalijo mlade želve. Vrsta je v Sloveniji zelo redka in ogrožena. Zaradi izsuševanja mokrišč in onesnaževanja vode smo ji uničili življenjski prostor. Na domačo sklednico preži še ena nevarnost: izpodriva jo želva rdečevratka.

Rdečevratka

Rdečevratke (Trachemys scripta elegans) so bile v Sloveniji naprodaj do leta 1996, ko je bil prepovedan njihov uvoz v evropske države. Njihov osnovni razpoznavni znak je rdeča lisa za očesoma. Doma je v ZDA in Srednji Ameriki, od koder je bila razširjena po celem svetu. V domovini so njeni plenilci aligatorji, druge vrste velikih želv, kače, ujede, čaplje in štorklje, njihova jajca pa si pogosto privoščijo skunki in rakuni. Rdečevratke so vsejede, rade imajo vodne polže, paglavce, ribe, rake, žuželke in njihove ličinke, vodne lilije, hijacinte, ločke, vodno lečo in alge. Ne branijo se mrhovine in odmrlih delov rastlin. Idealna temperatura za njihovo bivanje je 24 - 30° C, ob nizkih zimskih temperaturah pa se zarijejo v blato in zapadejo v mirovanje (hibernirajo).

Rdečevratke v Sloveniji

Letne temperature pri nas so podobne tistim iz njenih domačih krajev. Le zimske temperature v osrednji Sloveniji so prenizke, da bi se želva uspešno razmnoževala. Vse rdečevratke, ki jih opažate v jezercih in bajerjih po Sloveniji, so vanje prišle tako, da so jih tja odvrgli ljudje. Mnogo zapuščenih želv ne preživi prve zime. Pokončajo jih šok zaradi preselitve, divje živali in avti. Tiste, ki preživijo, pa lahko v novih prebivališčih dolgo živijo. Kjer se pojavljata obe vrsti želv skupaj, so rdečevratke uspešnejše od močvirske sklednice pri iskanju hrane in najprimernejših prostorih za sončenje. Sklednice se zato ne morejo dovolj ogreti in nahraniti, da bi uspešno izlegle svoj zarod in se aktivno branile pred plenilci. Z rdečevratko so v naravo prišli tudi novi paraziti, ki povzročajo resne okužbe želv sklednic in živali, ki so želvja hrana.

Rdečevratke v Arboretumu

V Arboretumu močvirskih sklednic ni, rdečevratke pa lahko opazite v večini jezer. Vanje jih nismo vložili zaposleni v Arboretumu, ampak naši obiskovalci. Njihovo število ni prav veliko, zato ne opažamo škode, ki bi bila moteča. Obgrizejo nekaj vodnega rastlinja, polovijo nekaj žabjih paglavcev, majhnih rib in ličink žuželk, ki se razvijajo v vodi. Da bomo njihovo življenje in vpliv na domače živalstvo in rastlinstvo bolje spoznali, jih bomo v prihodnjih letih sistematično opazovali.