Zgodovina arboretuma

Predstavljamo vam del monografije prof. Cirila Jegliča Arboretum Volčji Potok:

Najbrž bo koga zanimalo, da omenja Volčji potok že Valvazor v svojem opusu gradov (Die Ehre des Herzogtums Krain) leta 1689. Pravi, da je ime (Wolfsbühel; v domačem "kranjskem" jeziku pa: Volčji potok) prišlo zaradi nadlege volkov, ki se često priklatijo v tamkajšnje gozdove. Iz Valvazorjevega opisa in slike je videti, da je že v njegovem času stal na podnožju hriba nov grad, na vrhu hriba prikazuje slika razvaline starega gradu. Valvazor pripoveduje, da je ob koncu 16. stoletja imela Volčji potok v posesti rodbina Bonhomo. Glede novega gradu pa posebej omenja: "Dieses neue oder untere Schloss ist erst in diesem Jahrhundert von denen Bonhomischen sauber und wohl aufgebaut worden." Danes tudi tega novega gradu oziroma pozneje preurejenega graščinskega dvorca ni več. Ohranjeni pa so zgodovinski ostanki prvotnega gradu na slemenu hriba, ki jih je restavriral že prejšnji lastnik Souvan, tako da je viden tloris stolpa in zidov, ki spominjajo na davne srednjeveške čase.

Valvazorjeva slika Volčjega Potoka

Iz podatkov o zgodovini Volčjega potoka, ki jih je zbral A. Šivic (Proteus 1. 1952/53), navajamo: Po Valvazorjevi dobi so bili lastniki Volčjega potoka dr. Janez Burger in njegova hči Pavlina, nato rodbina Gozani in od vdove Ferdinanda Gozanija je l. 1882 kupil posestvo Volčji potok Ferdinand Souvan. Ta je l. 1885 preuredil dvorec, nekatere pred dvorcem ležeče njive in travnike pa zasadil z drevjem in napravil park, ki ga je obdal z zidom. Po njem je posestvo podedoval njegov sin Leon Souvan. Poslopje, ki je na tem mestu stalo kakih 300 let, je 13. aprila 1944 uničil požar. - Na zahodnem delu parka je stala nekdaj velika hlevska stavba, kakor je narisano v starih katastralnih mapah. To poslopje je Ferdinand Souvan l. 1885 podrl in iz pridobljenega materiala postavil nov hlev na vzhodni strani dvorca. Njegov sin Leon pa je dal l. 1937 tudi ta hlev podreti ter postaviti na tem mestu garažo. Ta stavba še stoji (in je sedaj zasilno preurejena v dendrološki laboratorij - op. pisca). Hlev pa je premestil v dobro urejeno gospodarsko poslopje, ki ga je dal sezidati izven parka v zahodnem delu posestva. Vso pozornost je posvetil ureditvi in razširitvi parka. Podrl je obzidje prvotnega parka in spopolnil park (okoli 12 ha) z nasadi domačega in eksotičnega drevja. Park je ob južni in jugozapadni strani obdal z gabrovo živo mejo. V parku sta dva z lokvanjem in trstjem obrasla ribnika, ki zavzemata skupaj 0,77 ha. - Dne 26. II. 1946 so pregledali Volčji potok ravnatelj Zavoda za spomeniško varstvo LRS, njegov referent za varstvo prirode in referent za hortikulturo pri tedanjem ministrstvu za kmetijstvo. Park in parkovni gozd so po ogledu ocenili kot važno znamenitost. Predlagali so, da se to parkovno ozemlje izloči iz tedanjega agrarnoreformnega razdelilnega sklada in zaščiti z zakonito varstveno odločbo. - Po smrti Leona Souvana (1949) je posestvo Volčji potok prevzela ekonomija podjetja "Gradis", v začetku l. 1952 pa je prevzela njegovo upravo Agronomska in gozdarska fakulteta Univerze v Ljubljani.

Letalski posnetek območja arboretuma iz leta 1952

Po zakonu o varstvu kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti v ljudski republiki Sloveniji je bila l. 1950 razglašena odločba (Uradni list LRS 1950, št. 35/201), s katero sta zaščitena park in parkovni gozd v Volčjem potoku na površini 38 ha. Park s svojim gozdnim zaledjem predstavlja za Slovenijo pomembno hortikulturno stvaritev, v parku so tudi važne dendrološke zanimivosti. Parkovni ureditvi je Leon Souvan v preteklih 50 letih posvetil hvale vredno skrb. Teren v Volčjem potoku je že po naravi živahno razgiban; spremembe ekoloških činiteljev, ki izvirajo iz spreminjajočega se reliefa, omogočujejo večjo pestrost vegetacije, obenem pa ta raznolika plastika terena nudi boljše možnosti tudi parkovnemu oblikovalcu.
Agronomska in gozdarska fakulteta je od vsega početka poudarjala mnenje, da je treba zaščiteni kompleks ohraniti v takem stanju, da ga bo mogoče skupaj z okoljem postopoma razviti v arboretum, kakršnega nujno potrebujejo učne in znanstvene ustanove Slovenije in kakor ga je treba planirati celotni Jugoslaviji v prid. Za vprašanje arboretuma se je fakulteta začela zanimati že takoj po svoji ustanovitvi. Stvaren uspeh je dosegla, ko je svet za prosveto in kulturo LRS izdal odločbo (št. 2465 z dne 24. VI. 1952) o ustanovitvi arboretuma v Volčjem Potoku ter skrb za njegov razvoj poveril njej. Fakulteta se je odločila za arboretum v Volčjem Potoku zlasti še zato, ker za ta namen ni mogoče kje drugod v bližini Ljubljane najti objekt, ki bi v raznoterih ozirih vsaj približno toliko ustrezal kakor Volčji Potok.
Po arondaciji obsega teritorij fakultetnega posestva v Volčjem potoku 79 ha strnjene površine. Kakor smo že navedli, je 38 ha parkovnega ozemlja zaščiteno kot prirodna znamenitost. Poleg gozda in travniških površin, je v tem sklopu še 12 ha njivske zemlje. Manjkajo potrebne stavbe, glavno gospodarsko poslopje smo morali vzeti v najem. Ko je bilo to posestvo dodeljeno fakulteti, se je moralo boriti z mnogimi začetnimi težavami. Moralo je najprej dobiti najnujnejša obratna sredstva, ker pri prevzemu ni bilo tu ne orodja ne živine ne nobene zaloge, in iskati je bilo treba prve sodelavce."

"V letih 1957 - 1961 je arboretum vodil ing. Igor Oraš, ki je z odkupom nekaterih parcel na južnem koncu zaokrožil območje arboretuma na današnjih 80 ha. V tem času so uredili jezero v Jelovi dragi, zgostili mrežo poti in modernizirali gojišče z rastlinjaki in zaprtimi gredami vred.

Po letu 1961, ko so javna sredstva financiranja vse bolj usihala, je bilo treba temeljito preurediti gospodarstvo, odpraviti nekatere kmetijske agende in dokončno urediti lastninsko stanje. Leta 1967 smo odkupili od nekdanjih lastnikov vse zgradbe, leta 1977 pa vsa zemljišča, ki so bila dotlej kot enklave še v zasebni lasti."

1965 je povezava med Arboretumom in Univerzo razpadla. Finančna samostojnost je zahtevala preusmeritev v proizvodnjo in storitve. Vseeno je rastlinska zbirka rasla, park pa je dobil več novih prizorišč, na primer dolino rododendronov, rožni vrt in Souvanovo loko. Posest so ogradili in zgradili infrastrukturo za obiskovalce.
Ob družbenem preobratu je posle prevzel novi direktor, kar je bilo navzven čutiti po vrsti novih prireditev za široko javnost. Prihodki od cvetličnih razstav, ki so večinoma potekale v znamenju tulipanov, so omogočili, da je ustanova prebredla kritična leta.
Leta 1999 je bil Arboretum na celotni površini razglašen za kulturni spomenik državnega pomena, v istem letu je sledil sklep o ustanovitvi državnega Javnega zavoda Arboretum Volčji Potok. Z uvrstitvijo zavoda med kulturne ustanove na najvišji državni ravni je bilo deloma rešeno tudi financiranje vzdrževanja, ki ga na 90 hektarjih površin ni malo.

Trditi, da so arboretumi preživele ustanove, je približno tako tehtno kot zatrjevati, da univerze niso več potrebne. Dejstvo je, da v tujini večina arboretumov deluje v sklopu univerzitetnih ali drugih akademskih ustanov. V Volčjem Potoku se je ta povezava ponesrečila. Zdaj drži roko nad ustanovo Ministrstvo za kulturo, ki še premišljuje, kako bo dolgoročno zagotovilo vzdrževanje te parkovne dediščine in arboretumskih zbirk. Danosti prostora in vsega tistega, kar je človekov um in čut za lepo tu ustvaril, so velike in velika je tudi odgovornost zanje.
(Vir: Matjaž Mastnak, Od graščinskega parka do arboretuma, GEA, oktober 2003)