|
 KLASIFIKACIJA ŽIVIH BITIJ IN DVOJNO POIMENOVANJE ŽIVIH BITIJ
Prvi poskusi klasifikacije živih bitij segajo daleč nazaj v zgodovino človeštva. Že antični filozofi so poskušali razvrstiti rastlinske in živalske vrste v neke sisteme. Največji korak v klasifikaciji živih bitij je pomenilo delo švedskega biologa Karla Linné. Žive organizme je razvrstil najprej na večje skupine in te zopet na manjše, tako da je prišel do posamezne vrste. Skupine je oblikoval na temelju podobnosti v telesni zgradbi in glede na sorodnost. Linnéjev klasifikacijski sistem deli živa bitja na kraljestva, kraljestva deli na debla, ta se delijo na razrede, razredi na rede, redi na družine, družine na rodove in rodovi na vrste. Vrsta je osnovna sistematska enota.
Vsako živo bitje je v znanstvenem jeziku zapisano z dvojnim latinskim poimenovanjem: z imenom rodu in vrste ( vrstni pridevek). Prva beseda v imenu označi rod in jo zapišemo vedno z veliko začetnico. Drugo ime je vrstni pridevek in skupaj z rodovnim opredeli vrsto in se piše z malo začetnico. Znanstvena imena so v latinščini in se v tej obliki pojavljajo v znanstvenih delih. S tem je omogočena mednarodna uporabnost znanstvenega dela.
Ko se boste sprehajali po Arboretumu, vam bodo tablice, obešene na rastlinah povedale sledeče:
Fagaceae – bukovke …………………..družina,
Quercus robur L. ………………………. latinsko ime (rod, vrsta); L. pomeni Linné - botanik, ki je rastlino uvrstil v sistem,
dob………………………………………slovensko ime.
BOTANIČNI POGLED V CVET TELOHA
Prvi telohovi cvetovi že gledajo izpod snežne odeje. Ker je cvet velik, se da v njem tudi s prostim očesom natančno opazovati cvetne dele. Pa poglejmo!
Veliki beli cvetni listi (včasih rahlo rožnati ali zelenkasti, pri nekaterih sortah temno rožnati) tvorijo zunanje cvetno odevalo. Njihova naloga je privabljanje opraševalcev in varovanje notranjih delov cveta. V odprtem cvetu opazimo velike trobentaste medovnike (le pri redkih rastlinah so tako veliki), ki so nastali iz notranjega cvetnega odevala. Tudi ti s svojo medičino poskrbijo za to, da cvetove obiščejo opraševalci. Številni prašniki so spiralasto nameščeni na cvetno os. V sredini cveta so med prašniki plodni listi (karpeli), ki pa pri telohu niso zrasli v plodnico.
Cvet v polnem cvetenju. Dobro vidni so vsi cvetni deli.
Prašniki se sušijo in odpadajo. Karpeli se debelijo in v njih zorijo semena.
BRŠLJAN – VEDNOZELENA VZPENJAVKA
Ob sončnih zimskih dnevih naše poglede pritegnejo bleščeči, temno zeleni listi bršljana, ki se vzpenja po deblih in vejah golih dreves.
Bršljan je tipična vzpenjavka: v zemlji ima prave korenine, pri vzpenjanju po trdi podlagi pa si pomaga z oprijemalnimi koreninami, saj za pokončno rast nujno potrebuje oporo. Pogosto ga najdemo na deblih dreves, ograjah, pečinah, zidovih, gradovih in hišah. Zraste lahko tudi več kot 20 metrov visoko in doseže starost nekaj sto let.
Botanična zanimivost je heterofilija. To pomeni, da ima dve različni obliki listov: na necvetočih poganjkih ima tri do pet krpate liste, na cvetočih poganjkih pa imajo listi enostavno listno ploskev. Listi so vednozeleni, usnjati in bleščeči.
Nenavaden je tudi čas cvetenja: cveti septembra in oktobra. Cvetovi predstavljajo pri nas zadnjo pašo za čebele. Je torej žužkocvetna vrsta. Oprašujejo ga muhe in čebele. Cvetovi so združeni v polkrožna kobulasta socvetja, ki dišijo. Po oploditvi se iz cvetov razvijejo okroglasti plodovi – jagode. Ko dozorijo, so modro črne barve. Z njimi se hranijo ptice in raznašajo semena.
Splošno prepričanje, da bršljan srka iz drevesa rastlinski sok, je napačno. Z oprijemalnimi koreninami se samo oprijema. Vendar v gozdovih vseeno povzroča škodo. Ko se močno razraste po drevesu, krošnji jemlje svetlobo in slabi rast drevesa. Zato je priporočljivo, da ga z dreves, ko se močneje razraste, odstranjujemo.
Bršljan je strupena rastlina, zato ga ne uživamo. Cenita ga kozmetična in farmacevtska industrija: prva iz izvlečkov bršljana izdeluje proticelulitna mazila, druga pa sirupe proti kašlju.
Vejice bršljana so v ljudskih običajih pogoste. Pomembni sestavni del velikonočnih butaric je prav bršljan. Simbolizira zdravje, moč in veselje.
LISTOPADNI IGLAVCI V ARBORETUMU
Sprehod po Arboretumu v pozno jesenskem času kaže pri iglavcih neobičajno sliko; kar nekaj jih je med njimi, ki jim rumenijo iglice.
Iz šolskih klopi poznamo macesen kot edini samonikli listopadni iglavec. V arboretski zbirki pa najdemo še dva listopadna iglavca. To sta metasekvoja (Metasequoia glyptostroboides) in močvirski taksodij ali močvirska cipresa (Taxodium distichum). Metasekvoja izhaja iz Kitajske, močvirski taksodij pa domuje v Severni Ameriki ob reki Misisipi in na JV ZDA.
Močvirsko cipreso boste na sprehodu po Arboretumu enostavno prepoznali po nenavadnih izrastkih iz tal. To so njene prezračevalne korenine, ki drevesu omogočajo življenje v močvirju.
Metasekvoje v Arboretumu imajo stožčasto krošnjo, njihovo deblo je v spodnjem delu široko in značilno kitasto razbrazdano. Skorja se lušči se v dolgih trakovih in je rdečkasto rjave barve.
Pohitite s sprehodom, kajti čez mesec dni bodo njihove veje že gole, sedaj pa žarijo v toplih barvah.
POZOR: STRUPENA SEM!
Na sprehodu po Arboretumu spoznavamo različne iglavce. Opazimo lahko, da so se na večini njih že razvili storži različnih oblik in velikosti. V njih imajo iglavci spravljena svoja semena.
Med iglavci pa jeseni močno izstopa tisa, ki jo septembra in oktobra krasijo številni okrogli in rdeči plodovi v obliki jagode. Taka »rdeča jagoda« je seme, obdano z mesnatim ovojem. Seme je strupeno, mesnati ovoj okrog semena pa je, poleg peloda, edini del tise, ki ni strupen. Tisa vsebuje namreč alkaloid taxin, ki učinkuje kot močan strup. Taxin ni le v semenih, ampak tudi v iglicah in lesu. Obžiranje iglic je še posebej strupeno za konje, ki poginejo, če popasejo že dve prgišči iglic. Zato so jih v preteklosti ob prometnih poteh izsekavali. Krave, ovce, koze in divjad pa lahko brez posledic popasejo tudi do 5kg iglic.
Seme z rdečim mesnatim ovojem predstavlja nevarnost zlasti za majhne otroke, ki nosijo v usta tudi stvari, ki jih ne poznajo. Seme ni strupeno za ptice, saj je njihova prebava drugačna in seme nepoškodovano iztrebijo. Na tak način razširjajo ptice semena tis v naravi.
Če se boste sprehodili po Arboretumu, pa boste opazili, da so nekatere tise brez »rdečih jagod«. Na teh tisah boste ob dobrem opazovanju med iglicami odkrili drobne brste. To so moški cvetovi, ki se bodo razprli ob koncu zime in iz njih bo padal cvetni prah, ki ga bo raznašal veter. Cvetni prah bo oprašil ženske cvetove, ki so na drugih tisah. Iz njih se bodo do jeseni razvile »rdeče jagode«. Tise z »rdečimi jagodami« so torej ženske rastline in tisa je dvodomna rastlina.
PRENAŠALCI
Med najbolj uspešnega prenašalca cvetnega prahu štejemo veter, če govorimo o vetrocvetkah, ki so glavne krivke za naše alergijske tegobe. Med prenašalce cvetnega prahu žužkocvetk pa štejemo kar pisano druščino živali.
Pozno spomladi zacveti naša okolica v svoji najlepši podobi. Še tako neznatna rastlinica naredi cvet in v krutem boju za obstanek poskuša privabiti svojega opraševalca, ki ji bo omogočil prenos dednega materiala v naslednjo generacijo. Konkurenca je velika. Kako doseči lepoto velikih barvnih cvetov tulipanov, dehtivost vrtnic, sončnost sončnic…Okoli njih se čebele kar prerivajo.Nekatere rastline so zato za svoje opraševalce pripravile prave pojedine, neverjetne gostije in ugodnosti, da bi opraševalec oprašil njihov cvet.Poleg vetra in žuželk, ki prav gotovo oprašijo največ žužkocvetk na zemeljski obli, oprašujejo cvetnice tudi druge živali.
Plazilci
Plazilci- prvi vretenčarji, ki so prišli iz morja na kopno, so se razvili kar nekaj milijonov let za žuželkami. Nekaj med njimi se jih hrani s nektarjem in cvetnim prahom pri tem pa opravljajo pomembno delo tudi za rastline. Na Novi Zelandiji gekoni ponoči obiskujejo cvetove lanu in srkajo nektar pri tem pa prenašajo cvetni prah iz cveta na cvet.
Tudi strelicjin cvet je sestavljen tako, da bi ga uspešno opraševal le kakšen kuščar. Vendar se je streliciji, ki je doma v južni Afriki, njen prenašalec izneveril. Kuščarje so nadomestili gibčnejši ptiči, ki pa nektar le posrkajo cvetnega prahu pa pri tem ne prenesejo. Tako strelicije v divjini ostanejo brez semena.
Ptiči
Ptiči, ki so se razvili na zemeljski obli za plazilci, so pomembni opraševalci rastlin. Pri tem opravilu niso tekmeci žuželkam, ker imajo slabo razvit vonj, zato pa od njih mnogo bolje vidijo. Rastline, ki so si zaželele ptičjega opraševalca, so cvet obarvale rdeče. Cvetovi morajo biti tudi večji in močnejši, saj je še tako neznaten ptiček mnogo težji od žuželke.Kengerujeve tace je rastlina, ki se je zanimivo prilagodila opraševalcu. Raste v Zahodni Avstraliji in ves rod oprašujejo ptiči. Nekatere vrste so nižje in jih ptič doseže iz tal. Višje vrste pa imajo nenavadno močno steblo, ki nosi drobne cvetke. Debelina stebla pa je posledica prilagoditve teže ptiču, ki oprašuje rastlino.
Sesalci
Za ptiči so se pojavili sesalci. Zaradi svoje velikosti so opraševalci iz skupine sesalcev redki. Večino protej v južni Afriki oprašujejo ptiči. Nekaj vrst pa ima dolgočasne cvetove, ki rastejo v grmu pri tleh, obrnjeni navzdol in pokriti z listjem. Opraševalke teh rastlin so majhne miši in rovke.
Kar 21 vrst vrečarjev v Avstraliji uživa redno ali občasno nektar in tako oprašuje številne cvetnice.
Mali oposum si tako pogosto sladka žuželčje kosilo. Nekatere vrste sesalcev pa so se tako prilagodile na nektar, da so jim zakrneli zobje, razvili pa so dolg ščetinast jezik s katerim pobirajo nektar iz cvetov grevilej, banksij, evkaliptusov.. in se tako prehranjujejo vse leto.
Posebno koristni za nekatere rastline pa so netopirji. Sesalci, ki so najbolj podobni ptičem. Rastline so se odlično prilagodile dejstvu, da so netopirji nočne živali. Razvile so izjemno bleščeče cvetove, vidne ponoči, ki se tudi odprejo ponoči, ter oddajajo neprijeten vonj, ki privlači netopirje. Vrsta netopirjev, leteči psi, so neprecenljivi opraševalci kaktusov v puščavah. Tudi vse vrste banan v naravi oprašijo netopirji.
Pogled v cvetove narcis in tulipanov
Cvetlične grede in trate so polne cvetočih narcis. Rumeni cvetovi se zibajo v vetru in privabljajo poglede. Še nekaj toplih dni in pridružili se jim bodo tudi tulipani. Že od daleč jih po obliki cvetov prepoznamo verjetno vsi. Če pogledamo v cvetove narcis in tulipanov, pa tam odkrijemo čisto nov svet. Poglejmo, kaj skrivajo v notranjosti.
Za oba cveta lahko rečemo, da sta dvospolna. To pomeni, da so v njih prašniki in pestiči. Prašniki so moški organi v cvetu, pestiči pa ženski. V prašnikih nastaja cvetni prah, v katerem so moške spolne celice. V pestičih se razvijejo semenske zasnove z jajčno celico. Če se s prsti nežno dotaknemo prašnikov, nam na prstih ostane cvetni prah ali pelod. Ta je največkrat rumene barve, pri nekaterih sortah tulipanov pa celo temno vijolične oz. skoraj črne barve. Pa se dotaknimo še brazde, to je zgornji del pestiča. Začutimo, da je lepljiva. Lepljiva je zato, da se cvetni prah zagotovo prime nanjo. In kako pride cvetni prah s prašnikov na pestiče? Že pogled na barvo cvetov narcis in tulipanov nam izda, da sta ti dve rastlinski vrsti žužkocvetki. Kaj to pomeni? Da njun cvetni prah raznašajo žuželke. Žuželk pa ne privabljajo samo različne barve cvetov, pač pa tudi njihov nežni vonj. Povohajte še vi!
 V cvetovih narcis in tulipanov je običajno po 6 prašnikov in 1 pestič. Prašnike in pestiče varujejo pred neugodnimi zunanjimi vplivi cvetni listi. Tulipani imajo običajno 6 cvetnih listov, ki sestavljajo enojno cvetno odevalo ali perigon. Tudi pri narcisah je cvetno odevalo iz 6 cvetnih listov, v sredini pa je cevast, trobentast ali čašast privenček. Privenček se lahko po barvi razlikuje od cvetnih listov.
Nekatere vrste tulipanov in narcis imajo več kot 6 cvetnih listov. Takim cvetom rečemo vrstnati cvetovi. Dodatni cvetni listi se razvijejo iz prašnikov. Prašniki se razširijo, dobijo barvo, podobno barvi cvetnih listov in v njih ne nastaja več cvetni prah.
RACE POZIMI
Zimski sprehod po Arboretumu nas vodi tudi mimo zaledenelih jezer. Po nekaterih od njih se sprehajajo race. Ob misli, da bi morali mi bosi stopati po ledu ali čofotati po mrzli vodi, nas kar zmrazi. Za vodne ptice, kot so labodi, goske in race pa je to povsem običajno. Kljub temu, da imajo stalno telesno temperaturo celo višjo od človeka, jo uspešno vzdržujejo brez posebno velikih energijskih izgub. To jim uspeva s posebnim krvožilnim sistemom v nogah. Topla arterijska kri, ki iz telesa teče v noge, se izmenja s hladno venozno krvjo, ki iz nog teče v telo. Tako se tista, ki teče iz telesa v noge,ohladi, in kri, ki teče iz nog, ogreje ter varuje telo pred ohladitvijo. Ta toplotna izmenjava krvi omogoča racam zelo majhno izgubo telesne toplote.
Pogosto lahko na zamrznjenih ribnikih vidimo race, ki stojijo samo na eni nogi. Te še dodatno varčujejo svojo telesno toploto, saj drugo nogo grejejo v toplem perju.
Zima pa je tudi letni čas, ko race že svatujejo in se parijo. Najbolj pogosta raca v Arboretumu je raca mlakarica, ki je tudi v Sloveniji najbolj razširjena raca. Samci so s svojo zeleno bleščečo glavo in repnimi krivci pravi lepotci, ki s svojo praznično obleko privabljajo samice. Okrog njih plavajo, jim prikimavajo, se oglašajo, potapljajo in šopirijo. Samice so rjavo grahaste. Tako očitna spolna dvoličnost je značilna za vrste ptic, pri katerih samci ne sodelujejo pri valjenju jajc. Varovalna barva samic je za valjenje primernejša, saj jih plenilci težje opazijo.
RASTLINA LETA 2007 V SLOVENIJI: ČRNA JELŠA
Prirodoslovno društvo Slovenije je za rastlino leta 2007 izbralo črno jelšo.
Črna jelša je samonikla po vsej Evropi, razen v Skandinaviji. Od skupaj 35 vrst, ki jih poznamo v rodu Alnus, rastejo 3 vrste tudi v Sloveniji. Med njimi je najpogostejša črna jelša (Alnus glutinosa). V Sloveniji je razširjena v nižinskih predelih, zlasti na vlažnih rastiščih ob potokih, prekopih, manjših rekah in močvirjih. Največ jo je v Prekmurju ob Muri in Ledavi. Tam se pojavlja v čistih sestojih. Na prekmurskih poplavnih ravnicah dosegajo jelše starost tudi do 100 let in višino okrog 30m. V tem delu Slovenije je črna jelša gospodarsko pomembna in jo imenujejo tudi prekmurska smreka.
Pogosto jo uporabljamo za izsuševanje tal, utrjevanje bregov in ozelenjevanje obcestnih brežin. Primerna je za sajenje zaščitnih pasov pred prahom, hrupom in vetrom.
Les je lahek, mehak in oranžne barve. Se dobro obdeluje, znana je njegova trajnost v vodi, zato se uporablja za pilote pri mostovih in pomolih. V Prekmurju je jelševina pomemben gradben les, pa tudi za izdelavo cokel svinčnikov, krst.
Zdaj pa še nekaj botanike: cveti zgodaj spomladi in cvetni prah pogosto povzroča alergije pri ljudeh. Je enodomna rastlina. Moški cvetovi so združeni v visečih mačicah. Ženski cvetove so drobni, temno rdeči klaski. Iz njih se po oploditvi razvijejo do 1,5cm dolgi nepravi storžki. V njih se razvijejo drobna krilata semena.
Črna jelša je eno izmed redkih dreves, ki jeseni odvrže zelene liste. Tako razmetavanje s klorofilom ji omogočajo dušične bakterije na koreninah, ki lahko vežejo dušik iz zraka.
V Arboretumu Volčji Potok raste kar precej črnih jelš. Če se sprehodimo ob potoku, Velikem jezeru, Jezeru bele magnolije in Otočcu jih že od daleč prepoznamo po značilni rasti: iz enega mesta raste največkrat več debel. Drugi znak, po katerem jih prepoznamo sedaj, ko listja ni več na vejah, pa so viseče mačice, ki so značilne, vijoličaste barve.
PO RAZKOŠNI BARVITOSTI JESENSKEGA ARBORETUMA
Zeleno barvo daje rastlinam klorofil ali listno zelenilo. Rastline z listi prestrezajo sončno svetlobo, s pomočjo katere iz ogljikovega dioksida in vode tvorijo sladkor, pri tem pa se sprošča kisik. Valovne dolžine svetlobe, ki jih klorofil ne vpija, se odbijejo, zato vidimo liste zelene. Enostavne sladkorje rastlina predela v snovi, ki jih potrebuje za opravljanje življenjskih procesov in za gradnjo lastnih tkiv. Ta proces poznamo kot fotosintezo. Poteka v kloroplastih, kjer poleg klorofila najdemo tudi druga barvila, kot so rumeni in oranžni karotinoidi in ksantofili.
In kaj se dogaja v listih jeseni, da spremenijo barvo in odpadejo?
Ko se jeseni dnevi krajšajo, ima rastlina na razpolago vse manj svetlobe in ker so dnevi hladnejši, je fotosinteza šibkejša. Ker poteka tvorba klorofila ob prisotnosti svetlobe, začnejo listi izgubljati zeleno barvo. V listih že prisoten klorofil se jeseni razgradi. Razgrajeni klorofil in njegove dragocene sestavine se po prevodnih poteh prenesejo iz listov v veje in deblo, kjer se uskladiščijo preko zime. Spremljajoča rumena in oranžna barvila se jeseni ne razkrojijo in ko izgine klorofil, postanejo listi značilno jesensko rumeni.
Rdečo barvo listom dajejo barvila, ki se imenujejo antociani. Ta nastajajo v listih nekaterih drevesnih vrst šele jeseni. Nastajanje antocianov pospešujejo hladne noči in topli dnevi oz. velike temperaturne razlike med dnevom in nočjo. V deževnih jesenih z malimi temperaturnimi razlikami med dnevom in nočjo bo rdeča obarvanost listov majhna.
LOKVANJI
V Arboretumu so na jezeru Otočec letos tri tedne prej kot običajno zacveteli lokvanji.
Lokvanji so vodne rastline iz družine lokvanjevk (Nymphaeaceae), ki so s koreniko pritrjeni v tla. Cvetovi in listi rastejo na koncu čvrstih, prožnih stebel, ki pri nekaterih vrstah dosegajo 3m dolžine. Cvetovi lokvanjev so še bolj skrivnostni, ker so zjutraj zaprti, okoli poldneva se odprejo in pokažejo svojo lepoto, na večer pa se spet zaprejo in celo nekoliko potonejo v vodo. To je prilagoditev žuželkam, saj so te opraševalke najživahnejše v toplih popoldnevih. V slabem vremenu, ko je vetrovno ali dežuje, pa so cvetovi zaprti, da se ne zmočijo. Semena lokvanjev plavajo na površini in jih raznaša voda.
Listi so okrogle oblike, ker takšna oblika preprečuje trganje, kadar veter razburka vodno površino. Bleščeča zgornja površina lista odbija deževne kaplje, da se listi v nalivu ne zmočijo. Listne reže, ki jih imajo rastline običajno na spodnji stani listov, so pri lokvanju na zgornji strani. Razmislite, zakaj je tako! Različna vodna bitja koristno uporabljajo lokvanjeve liste. Vodni polži se na njih pasejo in odlagajo jajčeca. Žabe na listih počivajo ali pa skrite pod njimi prežijo na žuželke.
V preteklosti so ljudje lokvanjeve korenike uporabljali za kuho in peko. Korenika vsebuje veliko škroba, glukoze, tanina in alkaloide. Zaradi slednjih je užitna le prekuhana ali drugače toplotno obdelana. Včasih so korenike posušili, zmleli in uporabljali za peko kruha. Popraženo seme lokvanja so uporabljali za kavni nadomestek.
Danes je beli lokvanj zaradi nabiranja cvetov in osuševanja ribnikov ranljiva vrsta.
Zanimive rastline v Arboretumu >>
 RUMENI SLEČ ALI PONTSKA AZALEJA
Na sprehodu skozi Arboretum pritegnejo pozornost grmi, ki cvetijo z velikimi rumenimi cvetovi in omamno dišijo. To so značilnosti rumenega sleča (Rhododendron luteum) včasih bolj znanega pod imenom Pontska azaleja. V Sloveniji raste v naravi zgolj na treh rastiščih: Boštanj, Vrhek pri Šentjanžu in Brusnice pri Novem mestu, njegova rastišča izven meja Slovenije pa so v vzhodni Evropi, Mali Aziji in na Kavkazu.
Rumeni sleč je bil v Sloveniji odkrit zelo pozno. Leta 1954 ga je na Gorjancih našel Miha Ogorevc, nekdanji direktor Arboretuma. Zaradi redkosti je uvrščen med ogrožene rastlinske vrste in je v Sloveniji zavarovan od leta 1976.
Je listopadni grm iz družine vresovk (Ericaceae), ki zraste navadno več kot meter visoko. Rumeni cvetovi s petimi prašniki in enim pestičem močno dišijo. Rastlina je strupena (andromedotoksin), strupen je tudi vonj, ki povzroča glavobol, in strupen je celo med. Zelo drobna semena raznaša veter.
Raste v kislih tleh brez apnenca in na toplih rastiščih, pogosto na obronkih gozdov v družbi kostanja, bukve in gradna.
MAGNOLIJE
V tem času nas na sprehodu po Arboretumu očara obilica cvetočih magnolij. Magnolije so najlepše spomladanske cvetne grmovnice in drevesa, ki se odlikujejo z velikimi, včasih tudi dišečimi cvetovi.
Rod magnolija (Magnolia) je uvrščen v družino magnolijevk (Magnoliaceae). Predstavniki te družine izhajajo iz Azije, Severne in Srednje Amerike.
Magnolije spadajo med najnižje razvite kritosemenke in morda so svojo primitivno telesno zgradbo nekakšna evolucijska povezava med golosemenkami in pravimi cvetnicami ali kritosemenkami. Plodni listi so pri magnolijevkah že zraščeni v plodnice, a so spiralasto nameščeni – podobno kot v storžu iglavcev. Na enak način so nameščeni tudi prašniki. Po oprašitvi (žužkocvetka) in oploditvi se cvet magnolij razvije v soplodje, ki ga sestavlja mnogo posameznih plodičev.
Iz družine magnolijevk raste v Arboretumu še tulipanovec, ki je predstavnik rodu Liriodendron. Ta bo zacvetel v drugi polovici pomladi.
Center šolskih in obšolskih dejavnosti v Arboretumu se ukvarja z naravoslovnimi dnevi. Za šolsko leto je objavljen razpis naravoslovnih dni. Oglejte si njihove spletne strani!
|
|
