|
Večeri začno postajati toplejši. Sprehajalne poti oživijo s prvimi sprehajalci, ki se žele v tišini nastajoče noči slišati sorodno dušo in ji brez besed povedati tisto kar si marsikdo najbolj želi...
Tudi nebo se je uklonilo tej umiritvi in iskanju globin. Kopica svetlih bleščečih zvezd z sledjo Rimske ceste, ki krase zimsko nočno nebo kot lučke novoletno jelko, se je umaknila nizko nad zahodno obzorje in se izgublja v večernem mraku. Nebo zavzamejo šibkejše predvsem pa mnogo redkejše zvezde...
Kdor se bo po nebu poskusil orientirati s to preprosto karto pomladnega južnega neba utegne pomisliti da ima karta napako. Manjka namreč svetla zvezda vzhodno od Regula, toda že manjši teleskop razkrije, da tista zvezda to ni ampak je planet Saturn, ki se letos počasi pomika po ozvezdju Leva.
V prvi polovici pomladnih noči se nam na nebu pokaže dejansko najmanj zvezd. Rimska cesta, prečka zimsko nebo, tone vse bolj za zahodno obzorje. Skromen del, ki se na cirkompularno nebo pa se stiska tako nizko nad severnim obzorjem da ga niti ne opazimo. Najbogatejši del, ki prečka poletno nebo pa se bo nad vzhodno obzorje pomaknil šele v zgodnjem jutru. Čeprav na nebu manjka svetlih zvezd pa nam troje svetilnikov pomaga, da se ne izgubimo v temi. Prvi je tu rumenkasti Kraljevič (Regul) v ozvedju Leva, precej niže se pokaže še srebrni Klas (Spika) v ozvedju Device in visoko na nebu zablesti še najsvetlejši rumenkasto oražni Arktur v ozvezdju Volarja. Troje svetlih najsvetlejših zvezd pomladnega neba tvori takoimenovani pomladni trikotnik. Svetlih zvezd ne pogrešamo več, še več, ker ni preobilice zvezd si v glavi veliko laže zamislimo in potegnemo tiste namišljene nevidne črte, ki so jih verjetno potegnila tudi stara ljudstva, da so v zvezdah videla bajeslovna bitja, živali in junake. Tako je prav ozvezdje Leva kjer je v namišljenih črtah, ki povezuje nekoliko manj svetle zvezde vzhodno in severno od Regula zaslutiti podobo ležečega leva. S predstavo Volarja (starejše slovensko ime je bilo tudi Medvedar P. Kunaver) je precej teže, zato pa ne bo nobenih težav če bomo v ozvezdju iskali obris papirnatega zmaja, ki ga orisujejo namišljene zveznice med svetlimi zvezdicami nad Arkurtjem. Najteže je z ozvezdkem Device, toda večina si bo zapomnila ozvezdje po svetlejših zvezdah, ki z bleščečo Spiko tvorijo obliko nekoliko ležeče črke Y. Poleg teh treh dominantnih ozvezdij so na pomladnem nebu še asterizem Velikega voza (spada med cirkompularna ozvezdja oziroma asterizme in je le del ozvezdja Veliki medved) spomladi v nadglavišču! Pod ozvezdjem Device je sorazmerno lahko najti še ozvezdje Krokarja (štiri najsvetlejše zvezde tvorijo nepravilni četverokotnik), pa vzhodno od Volarja še majhno mično ozvezdje Severne krone. Ostala ozvezdja, kot so Tehtnica, razpotegnjena Vodna kača, Rak pa se opazovalcem vse bolj izgubljajo v soju vse hujšega svetlobnega onesnaženja.
Na pomladnem nebu najdemo troje svetlih zanimivih dvozvezdij. Tu je seveda s prostimi očmi vidnonavidezno dvozvezdje Mizar in Alkor v Velikem vozu, kjer pa že manjši teleskop pokaže, da je svetlejši Mizar prava dvozvezdje dveh belih zvezd. Za opazovanje dvozvezdij so že potrebni manjši teleskopi, ki šele pokažejo pravo bogastvo, ki ga skriva nebo. Drug tak svetel par se skriva v zvezdi Gama v ozvezdju Leva, le da se je tokrat par precej bolj stisnjen, saj sta svetli zvezdici navidezno trikrat bolj skupaj kot pa tisti dve v Mizarju. Pod Velikim vozom se skriva še eno majhno ozvezdje, ki ga ni prav lahko poiskati, ne velja pa to za najsvetlejšo zvezdo ozvedja imanovano tudi Karlovo srce, ki je prav tako lepo široko razmaknjeno dvozvedje le da tu šibkejša spremljevalka ni bela ampak rumena. Razlike v barvnih tonih zvezd se najlepše pokažejo prav v dvozvezdjih, seveda če gre za različno vroči zvezdi. Karlovo srce oziroma Alfa Lovskih psov pa z Arkturjem v ozvedju Volarja in Denebolo najvzhodnejšo svetlo zvezdo v ozvezdju Leva tvori manj poznani Mali pomladni trikotnik. Veliki in Mali pomladni trikotnik pa amaterskih astronomom označujeta še en pojem, ki mu rečemo okno v Devici. Okno v Devici je področje kjer so zvezde naše galaksije ( vse zvezde, ki jih vidimo pripadajo naši galaksiji!) »posejene« najredkeje, zato tod najlaže vidimi ven iz naše domače galaksije Rimske ceste. Naključje ali pa sreča je hotela, da skozi to okno gledamo tudi naravnost proti središču naše velike jate galaksij , ki jo po ozvezdju imenujemo tudi Jata v Devici. Kot je naše Sonce le ena izmed milijard zvezd v naši galaksiji, se je namreč izkazalo, da je tudi naša galaksija le ena izmed millijard galaksij, ki so združene v nekakšne jate in naša pripada veliki skupini galaksij z navideznim središčem v Devici. Seveda tudi s teleskopi lahko vidimo le tiste najsvetlejše in tiste, ki so sorazmerno blizu, druge pokaže šele dolgo osvetljevana fotografija.
Čeprav oddaljenosti galaksij pravzaprav ne merimo v nekaj deset ali sto svetlobnih letih (svetlobno leto je razdalja, ki jo prepotuje svetloba v enem letu) ampak včinoma v nekaj 10 milijonih svetlobnih letih z amaterskimi teleskopi lahko v Devičinem oknu zasledimo nekaj ducatov galaksij. Seveda se v takšnih teleskopih ne bodo pokazale kot svetli razgibani vrtinci, kot nam jih pokažejo dolgoosvetljevane fotografije, toda zavedati se moramo, da v včasih komaj vidnih majhnih meglenih oblačkih pravzaprav vidimo iz velike oddaljenosti vse tisto, kar vidimo v naši galaksiji le preveč oddaljeno je da bi mogli razločiti podsrobnosti ali celo posamezne zvezdice.
Jata v Devici pravzaprav nima točno določenega središča, saj v okolici zasledimo še več eliptičnih velikank, kot sta recimo M 60 s spremljevalko in M 59. Eliptične galaksije se tudi na fotografijah predstavijo kot sorazmerno »dolgočasne« saj so vse bolj ali manj okroglih oblik, skoraj povsem brez oblakov plinov in prahu, ki krasi spiralne.
Središče galaktične jate, ki ga imenujemo tudi Srce predstavljata eliptični galaksiji M 84 ( na sliki desno) in M 86 v središču slike, ki sta vidni že v malih teleskopih. Nekoliko večji teleskop pa pokaže še nekaj šibkejših galaksij v okolici. Središče je od nas odlajeno približno 65 milijov svetlobnih let.
Pol bliže kot središče se nahajata dve svetli spiralni galaksiji, ki ju v ozvedju Leva zasledimo že z binokularjem. Sta najsvetlejši članici nam bližje podjate v ozvezdju Leva, v kateri s teleskopom zasledimo dober ducat svetlejših članic, ki pa so večino spiralne bolj ragibanih oblik, saj zato poskrbi množica oblakov plinov in prahu, v katerih se še danes rojevajo mlade vroče zvezde.
M 63 je zaradi svojih gosto posejanih oblakov vodika v gostih spiralak, ki sevajo v rdečkastih barvastih tonih, dobila ime Sončnica.
M 64 imenujemo zaradi značilne temne proge, ki deloma ovija svetlo središče tudi Črno oko.
Severno od najgosteje z galaksijami posejanega predela neba se skriva še nekaj svetlejših galaksij, ki posebno na fotografijah očarajo v svojimi očarljivimi oblikami, katerih prve značilnosti, pa je mogoče zaslediti tudi že v amaterskih teleskopih.
M 51 je zaradi svoje značilne oblike in dejstva da jo vidimo v smeri njene osi dobila ime Vrtinec. Ob njen je manjša galaksija, ki je v svojem blodenju po vesolju zašla v bližino in velikanka ji bo s svojo gravitacijo »ukradla« kar precej njenih zvezd.
Pri spiralnih galaksijah je zelo pomembna smer iz katere jo gledamo. Če go gledamo v smeri njene ravnine se nam pokaže kot svetal disk z osrednjo zgostitvijo in velikokrat temno progo kot NGC 4565 v malem ozvezdju Benerikinih kodrov, ki se nahaja med ozvedji Leva, Device in Volarja, če pa v smeri osi, pa največkrat kot bolj ali manj izrazit vrtinec spiral, le da se le te največkrat pokažejo šele na fotografijah.
Pogled s teleskopom skozi Devičino okno nas hitro prepriča, da navidez revno pomladno nebo pravzaprav skriva največ osupljivega bogastva, ki navsezadnje niti ni tako nedosegljivo.
|
|
